V Morsko oazo, v ribolovnem rezervatu in gojitvenem območju pri Seči, je Zavod YouSea na približno 11 metrov globine postavili četrto največjo strukturo Mytilus - pilotni raziskovalni model, s katerim preverjamo, ali bi lahko gojenje klapavic v globljih predelih ob dnu morja predstavljalo enega od odgovorov na množične pogine, ki v zadnjih letih prizadevajo školjčišča v slovenskem morju in širše po Sredozemlju.

Foto: Četrta podvodna struktura v Morski oazi Piran z obešenimi šopi oziroma reštami s klapavicami v školjčišču Zavoda YouSea v Pirsnkem zalivu; avtor: Borut Furlan.

Struktura je bila razvita v okviru mednarodnega projekta TEAMFORADRIS – Transnational mussEls preservAtion systeM FOR the ADRIatic Sea, ki si prizadeva izboljšati upravljanje ribogojstva in akvakulture v Jadransko-jonski regiji z inovativnimi pristopi. Eden ključnih ciljev projekta je ugotavljati vzroke in zmanjšati smrtnost sredozemskih klapavic ter z raziskavami, digitalnimi tehnologijami in pilotnimi aktivnostmi razvijati pristope za bolj trajnostno in odporno gojenje školjk.

Za slovenski del projekta je množičen pogin klapavic še posebej aktualen izziv. Spremljanje njihovega stanja v Piranskem zalivu je namreč pokazalo, da vzroka ne moremo iskati zgolj v enem dejavniku. Pogini so najverjetneje posledica kombinacije različnih okoljskih in bioloških pritiskov, ki skupaj zmanjšujejo odpornost klapavic in njihove možnosti za preživetje.

Ko klapavice začnejo izginjati

Sredozemska klapavica (Mytilus galloprovincialis) je ena ključnih vrst sredozemske akvakulture, pomembna pa ni le za pridelavo hrane. Kot filtratorski organizem iz vodnega stolpca odstranjuje organske delce, površine njihovih lupin pa ustvarjajo življenjski prostor številnim drugim morskim organizmom.

*Foto: klasično golenje klapavic v reštah - školjčišče Zavoda YouSea v Pirsnkem zalivu; avtor: Borut Furlan.*

V zadnjih letih se gojitelji klapavic po Sredozemlju vse pogosteje srečujejo z množičnimi pogini. Tudi slovensko morje ni izjema. V našem morju smo v zadnjih treh proizvodnih sezonah beležili skoraj popolne izgube klapavic, kar predstavlja resen izziv za prihodnost lokalnega školjkarstva.

Da bi bolje razumeli, kaj se dogaja, smo v okviru projekta TEAMFORADRIS od junija 2025 do junija 2026 izvajali redno spremljanje gojenih in prostoživečih klapavic v Piranskem zalivu. Spremljali smo njihovo fiziološko stanje, moč pritrditve, obraščenost gojitvenih linij, prisotnost različnih organizmov ter izvajali histopatološke in druge analize.

Rezultati kažejo, da množičnih poginov najverjetneje ne povzroča en sam dejavnik.

Eden od novih pritiskov prihaja iz Tihega oceana

Med pomembnejšimi ugotovitvami raziskave je bila potrditev prisotnosti invazivnega ploskega črva (Postenterogonia orbicularis).

*Foto: več osebkov ploskega črva (Postenterogonia orbicularis) v mrtvi klapavici; avtor: Zavod YouSea.*

Gre za vrsto, ki izvira iz Tihega oceana in je znana kot neposreden plenilec sredozemske klapavice. Njeno prisotnost v slovenskem delu Jadrana je raziskovalna skupina dr. Andreje Ramšak iz Morske biološke postaje Piran potrdila z molekularnimi in morfološkimi analizami. Gre za predhodno nedokumentiran pojav te vrste v severnem Jadranu.

Toda ploski črv je le del veliko bolj kompleksne zgodbe.

Klapavice obremenjuje tudi obraščanje gojitvenih struktur z drugimi organizmi, med katerimi spremljamo predvsem plaščarje. Ti lahko prerastejo gojitvene vrvi in klapavice ter z njimi tekmujejo za prostor, hrano in kisik ter druge vire. Raziskave so pokazale, da se obraščenost razlikuje tudi med zgornjimi in spodnjimi deli gojitvenih vrvi, potencialni vpliv plaščarjev rodu Clavellina in drugih vrst pa še raziskujemo.

*Foto: klapavice na gojitveni vrvi, močno obraščene s plaščarji rodu Clavellina; avtor: Borut Furlan.*

Dodaten pritisk predstavljajo plenilci, kot sta orada in novost pri nas kljunati morski golob, ki se prav tako prehranjujejo s školjkami.

*Foto: kljunati morski golob (Aetomylaenus bobinus); avtor: Borut Furlan.*

Visoke poletne temperature, nihanja koncentracije kisika in drugi okoljski dejavniki lahko za klapavice predstavljajo dodatno obremenitev. Ko je organizem že pod fiziološkim stresom, lahko postane še bolj občutljiv na plenilce, zajedavce, patogene organizme in druge pritiske.

Zato danes govorimo o večstresorskem problemu – več dejavnikih, ki delujejo hkrati in se lahko med seboj še dodatno krepijo.

Kaj pa, če klapavice prestavimo globlje?

Med spremljanjem razmer v Piranskem zalivu smo prišli do ugotovitve, ki je pomembno vplivala na naslednji korak raziskave.

Kljub relativno nizkim globinam so meritve temperatur so pokazale približno 5-10 °C temperaturne razlike med morjem na vodnem stolpcu bližje površini, na približno dveh metrih globine, in vodo na morskem dnu na približno desetih metrih globine.

To je pomembno predvsem v najbolj vročem delu leta. Hladnejše globlje plasti bi lahko klapavicam omogočale manjšo izpostavljenost temperaturnemu stresu, ki v kombinaciji z drugimi dejavniki povečuje tveganje za pogine. Raziskave kažejo tudi, da so nižje temperature v obdobjih temperaturnega stresa povezane z boljšim pritrjevanjem klapavic z bisusnimi nitmi in manjšimi fiziološkimi obremenitvami.

Od tod se je razvilo naše naslednji raziskovalni vprašanji:

Ali lahko z gojenjem klapavic globlje pod morsko gladino zmanjšamo nekatere pritiske, ki prispevajo k njihovim množičnim poginom? Ali bo ob morskem dnu za klapavice še vedno dovolj hrane?

Da bi to lahko preverili v realnem morskem okolju, smo razvili Mytilus.

MYTILUS – četrta struktura v Morski oazi

Morski oazi Piran, Cladocori in Neptunu je je pridružila še četrta struktura, ki smo jo poimenovali Mytilus, po sredozemski klapavici (Mytilus galloprovincialis).

Gre za modularno podvodno gojitveno strukturo v obliki kocke z dimenzijami 4,2 × 4,2 × 4,2 metra, ki smo jo avgusta 2026 postavili na morsko dno na približno 11 metrih globine.

Njena spodnja ploskev prekriva 17,64 m² morskega dna, preostali deli pa tvorijo prostorsko odprto konstrukcijo velikosti 74,09 m3, ki omogoča večnivojsko naseljevanje organizmov.

*Foto: podvodna struktura Mytilus; avtor: Borut Furlan*

Struktura je sestavljena iz železnih nosilnih palic, na katere lahko pritrjujemo snemljive rastne vrvi, mrežice, košare in druge nosilne enote, namenjene pritrjevanju in rasti klapavic ter drugih morskih organizmov.

Razporeditev vrvi in mrež je zasnovana tako, da omogoča nemoten pretok sveže morske vode, bogate s kisikom in hranili, hkrati pa omogoča enostavnejše rokovanje, spremljanje, vzdrževanje in pobiranje organizmov.

Pomembna prednost sistema je njegova modularnost. Posamezni elementi so premični, odstranljivi in po potrebi nadgradljivi, zato lahko strukturo prilagajamo različnim raziskovalnim vprašanjem in okoljskim razmeram.

Vsi deli so izdelani iz materialov, primernih za uporabo v morskem okolju, med drugim železa, betona, vrvi, odporne plastike in gline.

Toda najpomembnejši del Mytilusa se je začel šele po njegovi postavitvi.

Prvi monitoring: več kot 70 % klapavic še živih

Na strukturo Mytilus smo namestili rešte s klapavicami in tako začeli praktični del poskusa.

Osnovna ideja je primerjati klapavice, nameščene globlje (na strukturi Mytilus), s klapavicami v reštah v klasičnem školjčišču, kjer gojitvene linije visijo od gladine navzdol, klapavice pa se nahajajo v zgornjih nekaj metrih vodnega stolpca.

Tako želimo preveriti, ali lahko globina in z njo povezane drugačne okoljske razmere vplivajo na njihovo preživetje.

V začetku septembra smo opravili prvi monitoring ene izmed rešt iz strukture Mytilus in prvi rezultati so zanimivi in spodbudni.

*Foto: prvi monitoring klapavic iz strukture Mytilus.*

Pregledali smo skupno 564 klapavic. 407 oziroma 72,2 % klapavic je bilo živih, medtem ko je bilo 157 oziroma 27,8 % poginulih.

Na rešti smo našli tudi 54 primerkov invazivnega ploskega črva (Postenterogonia orbicularis). Njegova prisotnost je pomembna ugotovitev, saj kaže, da večja globina klapavic sama po sebi ne zaščiti pred tem plenilcem. Kljub njegovi prisotnosti pa je bilo ob prvem pregledu še vedno živih več kot 70 % klapavic.

*Foto: primerki ploskega črva (Postenterogonia orbicularis), najdeni med monitoringom klapavic.*

Posebej zanimiva pa je primerjava s klasičnim načinom gojenja.

Sočasno smo namreč izvedli monitoring tudi v školjčišču Zavoda YouSea, kjer gojitvene rešte visijo od gladine morja proti globini približno štirih metrov. Tam smo zabeležili 100-odstotno izgubo klapavic – ali so bile mrežice prazne, torej so bile školjke poplenjenje, vse preostale pregledane klapavice so poginile.

Gre za izrazito razliko in spodbudno prvo opažanje, vendar en sam monitoring še ne dokazuje, da globlje gojenje preprečuje množične pogine klapavic. Za takšen zaključek bomo potrebovali daljše obdobje spremljanja, več ponovitev ter primerjavo bioloških in okoljskih parametrov.

Prvi rezultati pa kažejo, da je raziskovanje možnosti gojenja klapavic v globljih plasteh morja vsekakor vredno nadaljevati.

Naslednji korak: kaj se dogaja 11 metrov pod gladino?

Preživetje klapavic nam pove le del zgodbe. Če želimo razumeti, zakaj se njihovo stanje na različnih globinah razlikuje, moramo natančno poznati tudi okolje, v katerem živijo. Zato bomo na strukturo Mytilus namestili senzor za neprekinjeno spremljanje okoljskih parametrov. Spremljali bomo dejavnike, kot so temperatura vode, pH, slanost, prevodnost oziroma konduktivnost in koncentracija kisika.

Na ta način bomo dobili podrobnejši vpogled v razmere na približno 11 metrih globine ter jih lahko povezovali s preživetjem in zdravstvenim stanjem klapavic.

Cilj raziskave torej ni samo ugotoviti, ali klapavice globlje v morju preživijo bolje. Želimo razumeti tudi zakaj.

Če se bo skozi daljše obdobje spremljanja pokazalo, da imajo klapavice v globljih plasteh boljše možnosti za preživetje, bi lahko takšni podvodni gojitveni sistemi predstavljali eno od možnosti prilagajanja sredozemske akvakulture na segrevanje morja in druge vse večje pritiske.

Iz raziskav do konkretnih rešitev

Mytilus zato ni le četrta struktura v Morski oazi. Je pilotni raziskovalni sistem, s katerim želimo v realnem morskem okolju preveriti drugačen pristop h gojenju klapavic in pridobiti podatke, ki lahko prispevajo k razvoju odpornejše in bolj trajnostne akvakulture.

Prav povezovanje raziskav s konkretnimi pilotnimi rešitvami je eden osrednjih pristopov projekta TEAMFORADRIS. Projekt združuje partnerje iz Jadransko-jonskega območja, njegov namen pa je z raziskavami, digitalnimi tehnologijami, pilotnimi aktivnostmi in izmenjavo dobrih praks izboljšati spremljanje in upravljanje akvakulture ter prispevati k varovanju morskih ekosistemov.

Množični pogini klapavic namreč niso zgolj problem školjkarjev. So tudi opozorilo, kako hitro se spreminjajo razmere v morskem okolju in kako pomembno je, da teh sprememb ne samo spremljamo, ampak iščemo tudi konkretne načine prilagajanja nanje.

In prav temu je namenjena struktura Mytilus.

Raziskovanje, ki ga omogoča tudi podpora gospodarstva

Postavitev strukture Mytilus je bila 85 % sofinancirana v okviru projekta TEAMFORADRIS, preostalih 15 % sredstev pa je zagotovilo podjetje BAUHAUS Slovenija.

BAUHAUS Slovenija Morsko oazo podpira že od njenih začetkov, s podporo strukturi MYTILUS pa neposredno prispeva tudi k raziskavam, s katerimi iščemo nove možnosti za varovanje našega morja in prilagajanje na spremembe, ki se v njem že dogajajo.

Takšna sodelovanja nam omogočajo, da raziskovalne ideje ne ostanejo zgolj na papirju, temveč jih lahko preizkusimo neposredno v morskem okolju.

Za podporo in zaupanje se podjetju BAUHAUS Slovenija iskreno zahvaljujemo.

Raziskava se je šele začela

Prvi monitoring na strukturi Mytilus nam je dal spodbuden signal, vendar je pred nami še veliko dela.

V prihodnjih mesecih bomo nadaljevali spremljanje klapavic na strukturi, beležili njihovo preživetje in zdravstveno stanje, spremljali prisotnost plenilcev in drugih organizmov ter podatke povezovali z meritvami okoljskih parametrov.

Šele daljše spremljanje bo pokazalo, ali lahko gojenje v globljih plasteh morja dejansko zmanjša tveganje za množične pogine in ali bi bilo mogoče takšen pristop v prihodnosti prenesti tudi v širšo prakso.

Za zdaj pa nam prvi rezultati dajejo pomembno izhodišče za nadaljnje raziskave.

Morda se del odgovora na prihodnost gojenja klapavic skriva nekoliko globlje – približno 11 metrov pod morsko gladino.

Projekt TEAMFORADRIS podpira Program Interreg IPA ADRION v okviru Interreg sklada (Evropski regionalni razvojni sklad in IPA III).

MYTILUS: iščemo rešitev za ZMANJŠANJE množičnIH poginOV klapavic na večji globini morja