Trdna lupina leščurjev, posebno starejših primerkov, ponuja veliko površino za naselitev drugih morskih organizmov, kot so alge, črvi cevkarji, mahovnjaki, plaščarji, druge vrste školjk ter manjših rakov in rib. 

Organizmom, ki naseljujejo leščurja, strokovno rečemo epibionti. Leščurju, ki epibionte gosti, pa rečemo bazibiont. Prav tako pa pravimo tudi, da je leščur ekosistemski inženir oziroma biogradnik, saj ustvarja nove habitate za naselitev organizmov v mikrookolju. Tudi, ko organizem odmre, lahko ostane njegova lupina še nekaj let zasidrana v podlago in predstavlja življenjski prostor za mnoge organizme. Takrat se v prostore med njegovimi lupinami naselijo tudi mnoge manjše vrste rib in mladice večjih ribjih vrst. Veliki leščur živi pritrjen v peščeno dno, ki večinoma gosti manjšo biodiverziteto kot združbe na trdni podlagi. Zato trda podlaga njihovih lupin predstavlja drugačen habitat od okolišnjega, s čimer omogoča na tem območju življenje tudi organizmom, ki jim peščena podlaga drugače ne ustreza, kar posledično povečuje biotsko pestrost oziroma biodiverziteto*. 

Prav tako je leščur izjemno učinkovit filtrator morske vode. Kot tudi drugi organizmi, ki živijo na njegovih lupinah, neprestano prečiščuje morsko vodo in iz nje odstranjuje organske delce, s katerimi se prehranjuje. S svojo sposobnostjo dnevne filtracije velikih količin vode (natančne vrednosti še niso povsem raziskane) prispevajo leščurji k čistosti in prosojnosti morja.

Biotska raznovrstnost pomeni raznolikost različnih vrst ali raznolikost okolja na nekem območju. Vsaka vrsta ima specifično ekološko vlogo, kar omogoča funkcionalno kompleksnost ekosistema. 

Na primer, če pride do izumrtja vrste, kot je veliki leščur (Pinna nobilis), to povzroči izgubo življenjskega prostora za številne druge organizme, kar vodi do porušenega ravnovesja. Manjša biotska pestrost pomeni manjšo odpornost ekosistema na različne stresorje, kot so onesnaženje, podnebne spremembe ali invazivne vrste, kar lahko vodi do propada ekosistemskih storitev, od katerih smo odvisni tudi ljudje. 

Visoka stopnja biotske pestrosti ima ključno vlogo pri ohranjanju stabilnosti in odpornosti ekosistemov, saj različne vrste prispevajo k pomembnim ekološkim procesom, kot so kroženje hranil, filtriranje vode, absorpcija ogljikovega dioksida in zagotavljanje življenjskih habitatov. 

Ohranjanje biotske pestrosti je ključno za trajnostno prihodnost, saj zmanjšuje tveganje za uničenje ekosistemov.

Veliki leščur je bil skozi zgodovino močno izpostavljen prekomernemu izlovu, predvsem zaradi svoje okrasne in komercialne vrednosti. Njegovo meso je bilo cenjeno kot kulinarična specialiteta v obalnih regijah Sredozemlja, lupina zelo iskana kot dekorativni predmet, njihove bisusne niti (pritrdilne strukture v sedimentu) pa so uporabljali za izdelavo najdražje svile. Intenziven lov in nabiranje lupin sta v 20. stoletju privedla do drastičnega upada populacije vrste. 

Ker se ta vrsta razmnožuje počasi in doseže spolno zrelost šele po nekaj letih, si populacija zaradi prekomernega nabiranja ni mogla dovolj hitro opomoči, kar je vrsto privedlo na rob izumrtja. Zato je bil veliki leščur v 90. letih prejšnjega stoletja vključen na seznam zaščitenih vrst v okviru nacionalnih in mednarodnih okoljskih zakonodaj, ki so uvedle stroge omejitve glede lovljenja in trgovanja z leščurji ter zaščitile njihova naravna bivališča, kar je pripomoglo k izjemni obnovitvi populacije na nekaterih območjih Sredozemlja.

Leta 2019 je v Sredozemlje vstopil za leščurje smrtonosen parazit (Haplosporidium pinnae), ki je povzročil novo izumiranje vrste. Epidemija je bila tako obsežna, da je prizadela celotno sredozemsko populacijo te vrste. Zaradi okužbe je umrlo več kot 90 % populacije, s čimer je vrsta v ekosistemu funkcionalno izumrla, kar pomeni, da v okolju ne more več opravljati funkcije, ki jo je prej imela (filtracija in biogradnik). Tudi v Sloveniji, kjer so bili leščurji prej zelo pogosti, je prišlo do skoraj popolnega izumrtja te vrste. V mnogih delih Jadranskega morja, vključno z obalo Istre in Dalmacije, so populacije velikega leščurja danes skoraj povsem izginile.

Izginjanje velikega leščurja predstavlja resno grožnjo za morski ekosistem, saj ima v njem leščur pomembno vlogo. Nekaj let po smrti teh organizmov so njihove velike lupine še vedno stale pritrjene v podlagi. V tem času so v njih našli zavetje novi organizmi, kot so različne ribe in raki. Vendar so po letih začele njihove pritrdilne strukture razpadati, zaradi česar so lupine leščurjev postale nestabilne. Pri večjih premikih vode, kot so močni valovi med neurji ali turbulence, ki jih povzročajo plovila, se te lupine postopoma odtrgajo od podlage. V zadnjem letu opažamo vse več naplavljenih leščurjevih lupin na obalah, kar kaže, da izgubljamo te pomembne mikrohabitate, ki so bili življenjski prostor številnim morskim organizmom. S tem se zmanjšuje pestrost življenjskega okolja oziroma habitatov, kar negativno vpliva na biotsko raznovrstnost. Manjša biotska raznovrstnost pa pomeni slabšo stabilnost in odpornost ekosistema na okoljske spremembe. Njihova zaščita in ohranjanje sta tako ključnega pomena za ohranjanje celotnega morskega ekosistema.

V zadnjem letu smo se soočali tudi s pojavom sluzenja morja. Pri tem pojavu gre za prekomerno namnožitev planktonskih alg, ki pri tem v morje izločajo različne organske snovi. Te skupaj tvorijo sluz, ki smo jo videvali na površini morja. Ko alge odmirajo, v nekaj centimetrskih slojih prekrijejo morsko dno in tam zaradi procesa gnitja porabijo ves kisik, kar povzroča pogin mnogih organizmov na morskem dnu. Leščurji so imeli v preteklosti tudi pri tem pomembno vlogo, saj so številne organizme dvignili nad ta anoksični pas in so zato predstavljali repopulacijske centre, v katerih so vsaj nekateri pridneni organizmi preživeli ta težka obdobja.

Izumrtje leščurjev ne vpliva le na biotsko raznovrstnost, ampak tudi na kulturno dediščino Sredozemlja, saj je bila ta školjka del kulturnega in naravnega bogastva tega območja. 

Kljub temu, da se v naravi na določenih mestih vrsta še vedno pojavlja, ta organizem v okolju ne opravlja več iste vloge, kot jo je prej. Zato lahko rečemo, da je vrsta ekološko izumrla.