
Anemonia viridis (Forsskål, 1775), Anemonia sulcata (Pennant, 1777)
Voščena vetrnica ima dolge in slabo krčljive lovke, zato jih žival ne more popolnoma vpotegniti. Celotna vetrnica je rumeno rjave ali zelene barve, le konice lovk so vijoličaste. Osnovna barva je sicer bela, vendar dajejo vetrnici barvo simbiontske alge zooksantele. Vetrnice, ki nimajo vijoličastih konic na lovkah in so v povprečju manjše, nekateri opisujejo kot podvrsto Anemonia viridis rustica.
Posebnosti: Ožigalne celice ali nematociste vsebujejo močan nevrotoksičen strup, ki za človeka ni nevaren, čeprav lahko ob stiku lovk z nežnejšo kožo ali sluznico nastane manjše vnetje.
Vir: Tom Turk, Pod gladino Mediterana

Foto: Borut Furlan, Piran, Jadransko morje, Slovenija
Latinsko ime
Anemonia viridis (Forsskål, 1775), Anemonia sulcata (Pennant, 1777)
Slovensko ime
Voščena morska vetrnica, vlasulja, voščena veternica, voščena vetrnica, voščena vlasulja
Italijansko ime
Capelli di Venere, Morosa
Hrvaško ime
Vlasulja, smeđa vlasulja, morska anemona
Nemško ime
Wachsrose
Angleško ime
Mediterranean snakelocks sea anemone
Zanimivosti
Je izrazito fotofilna vrsta. Fotofilnost te vrste omogoča zooksantelam, da rastejo v tkivu vetrnic, v tej simbiozi si izmenjujejo ogljikove hidrate in druge visoko energijske snovi, ki jih proizvajajo zooksantele, in nekatere aminokisline, ki jih proizvajajo samo morske vetrnice.
V močno onesnaženih vodah črpa voščena morska vetrnica del za življenje potrebnih organskih snovi neposredno iz morske vode.
V zavetju lovk predvsem večjih voščenih morskih vetrnic se pogosto zadržujejo nekateri simbiontski ali komenzalski organizmi, kot so: pikasti glavač (Gobius bucchichii), stražne kozice iz rodu Periclimenes, drobne roječe kozice iz rodu Leptomysis ter nekatere rakovice iz rodu Inachus in Maia.

Foto: Borut Furlan, Piran, Jadransko morje, Slovenija
NOVIČNIK