Piše in foto: Borut Furlan; Morja sveta z Borutom Furlanom
veselil sem se potapljanja v Kaşu, ki je bilo včasih zanimivo zaradi množice živali, predvsem rib
Kaş je znano letoviško mestece Turčije, ki leži na njenem skrajnem jugozahodnem delu, približno tri ure vožnje oddaljeno od velikega središča Antalye. V Kaşu sem se potapljal davno nazaj, v letih 2004 in 2007. V spominu sem imel toplo vodo, dobro vidljivost, precej pusto pokrajino z golimi skalami in peskom ter množico rib. Kljub temu, da se podvodni ambienti Kaşa ne morejo primerjati z našim Jadranom ali Tirenskim morjem, je bilo potapljanje zanimivo zaradi množice živali, predvsem rib. Medtem ko je ribji mediteranski svet v Italiji, Franciji in Španiji precej podoben Jadranskemu, je bilo že takrat v Kaşu precej drugače. Bilo je namreč kar nekaj tako imenovanih lesepsijskih migrantov, rib ki so skozi Sueški prekop pripotovale v Sredozemlje. Med njimi so bile najbolj pogoste zajčevke (na primer Siganus rivulatus), flavte (Fistularia commersoni), bodalarke (Sargocentron rubrum), sekirice (Pempheris vanicolensis) in morda še kakšna napihovalka ali ostnik.
Sekirica Pempheris vanicolensis.
Letos, po devetnajstih letih od mojega zadnjega obiska, sem se ponovno odločil, da obiščem Kaş. Moj namen je bil zelo specifičen. Glede na to, da se v zadnjem času tudi v Jadranu vse bolj množično pojavljalo tujerodne vrste, sem sklepal, da jih mora biti v tem delu Turčije, ki je precej blizu Sueškega prekopa, še veliko več. Na pot sem se odpravil v oktobru, s klubsko kolegico Magdo. Za logistično podporo, sem izbral potapljaški center Kaş Diving, s katerimi sem se potapljal že ob mojem prvem obisku Kaşa.
Kaş je zelo varno mesto
Potapljanje v Turčiji je zelo sproščeno. Imajo velike potapljaške barke, na katerih je praktično vse - torej so nekakšni plavajoči potapljaški centri. Poleg sanitarij je na barki tudi kuhinja, dva tuša, membranski kompresor za polnjenje zraka in nitroxa, jeklenke s helijem za tehnično potapljanje, orodje in skladišče opreme. Jaz sem si izboril tudi svoj "privatni" čeber s sladko vodo, za pranje mojega podvodne ohišja. Tako sem vso opremo, vključno s fotografsko, puščal na barki, kjer je vedno spal kapitan. Pa tudi, če ne bi bilo nikogar, bi bila oprema na varnem, Kaş je namreč zelo varno mesto. Motoristi na primer puščajo čelade na skuterjih čez noč in nikoli nič ne zmanjka. Hja, turški zapori so malce drugačni, kot evropski "hoteli"…
vidljivost med 30 in 50 metri je razkrila, kako prazno je morje
Lastnik potapljaškega centra je Levent Aydogmus, ki je hkrati tudi inštruktor vsega, kar je v potapljanju možno. Prvi potop je izvedel z nama z Magdo Levent osebno, in ko se je prepričal, da sva vredna zaupanja, sva se do konca potapljala sama. Le dvakrat se nama je še pridružil, vendar z namenom, da nama najde določene organizme.
Prvi potop pa je bil sprva precejšnje razočaranje. Voda je bila sicer vsaj dve stopinji toplejša od oktobrskega povprečja (imela je 25 °C, in to v vseh globinah!) in vidljivost je bila fantastična, nekje med 30 in 50 metri. A prav ta vidljivost je razkrila, kako prazno je bilo morje. Do koder je segel pogled, samo gole skale, pesek, voda in niti ene ribe! Kot da bi se potapljal v velikem plavalnem bazenu. No, ko se je oko navadilo na novi ambient, so se počasi začele prikazovati tudi ribe, a to se niti slučajno ni moglo primerjati z velikimi jatami izpred dvajsetih let. Turkom, ki se v svojem morju potapljajo praktično vsak dan, se je morda to zdelo čisto normalno, toda jaz, ki sem se vrnil po dolgem času, sem opazil ogromno razliko.
Kljub prvemu razočaranju, pa lahko rečem, da je bil moj obisk Turčije vendarle uspešen. Kajti sem sem prišel predvsem zaradi potencialnih novih vrst, in teh je bilo zares veliko!
Deset do dvajset plement na vsak potop
Plamenke (Ptoris miles) iz družine škarpen, ki jih potapljači v južnem Jadranu občasno srečujemo, so v Turčiji na vsakem koraku. V povprečju jih vidiš deset do dvajset na vsak potop. Po drugi strani pa nisem v vsem času (šest potapljaških dni in petnajst potopov) videl niti ene same mediteranske vrste škarpene!
Mlada plamenka Pterois miles.
Najbolj množične pa so bile manjše napihovalke vrste Torquigener flavimaculosus, ki so bile prisotne kar v manjših jatah.
Napihovalka Torquigener flavimaculosus.
Običajnih ježkov v Turčiji ni več
Običajnih ježkov, na katere smo navajeni v Jadranu, v Turčiji ni več, nadomestile pa so jih tropske diademe Diadema setosum s skoraj pol metra dolgimi bodicami, ki grozeče štrlijo izpod skoraj vsakega večjega kamna.
Morski ježek Diadema setosum in kraljički Cheilodipterus quinquelineatus.
Med bodicami pa so si našli zatočišče drobni tropski morski kraljički vrste Cheilodipterus quinquelineatus, medtem ko našega rdečega mediteranskega Apogon imberbis nisem videl niti enega.
Tropski kraljiček Cheilodipterus quinquelineatus.
Ustnjača Pteragogus pelycus.
Tudi naše trlje so zamenjale rdečemorske, vrste Parupeneus forsskali.
Tropska trlja Parupeneus forsskali.
Pojavila se je tudi zelo pogosta tropska vrsta papige Scarus ghobban, ki živi v praktično vseh predelih tropskega Indo-pacifika. No, ta vrsta vsaj ni izpodrinila domače vrste Sparisoma cretense.
Tropska papiga Scarus ghobban.
Kljub temu, da sem se v začetku pritoževal, da je rib malo, pa lahko rečem, da je kirenj v Turčiji več kot na Hrvaškem ali v Italiji. Prevladujeta predvsem navadna Epinephelus marginatus in progasta Epinpehelus costae, z nekaj sreče pa se da videti tudi sicer atlantsko vrsto Mycteroperca rubra. Lahko rečem, da so turške kirnje v povprečju precej večje od hrvaških. Kirnja je riba, ki menja spol.
Samec progaste kirnje Epinephelus costae.
Mlade so samice, stare pa samci. Za progasto kirnjo pa je značilno tudi to, da s spolom menja tudi barvo. Samica je rjava in progasta, samci pa postanejo sivi, proge izginejo, pojavi pa se jim velika zlata lisa na hrbtni strani boka. Teh je v Jadranu izredno malo, kajti ribiči jih žal polovijo prej, preden uspejo menjati spol… Z veliko sreče pa sem uspel najti tudi okoli tri centimetre veliko mladico progaste kirnje z rumenimi plavutkami.
Mladica progaste kirnje Epinephelus costae.
Na kirnjah pa sem občasno videl še eno tropsko ribo - prilepka ali remoro (Echeneis naucrates), ki je v tropskih morjih zelo pogosta na morskih psih.
Navadna kirnja Epinephelus marginatus z remoro Echeneis naucrates.
POLEG RIBIČEV STA VERJETNO PRETOPLA VODA IN ODSOTNOST TOKOV GLAVNA KRIVECA ZA IZGINOTJE RIB
Prisotnost velikih kirenj in odsotnost ostankov vrš, mrež in parangalov, s katerimi je hrvaški del Jadrana na gosto prepreden, pa mi da misliti, da morda le niso turški ribiči glavni razlog za izginotje rib, tako kot na hrvaškem. Levent pravi, da je po njegovem glavni krivec v zadnjih letih pretopla voda in odsotnost tokov, ki so bili včasih precej pogosti. Poleg tega so se namnožile tudi morske želve karete (Caretta caretta), ki sem jih dejansko videl kar nekaj, te pa so pojedle precej morske trave, ki je tudi zelo pomembna kot skrivališče ribjih mladic.
Želva kareta Caretta caretta.
Levent me je tudi opozoril, da je med ježki diademami opazil novo vrsto kozic. Od takrat dalje sem dobro opazoval ježke, ki so se skrivali v razpokah, svetil s svetilko, a našel nisem nič. Pričakoval sem, da gre za kakšne majhne, prozorne kozice. Na drugem potopu, ki ga je Levent vodil, pa me je v nekem trenutku poklical k sebi in pokazal na ježka. Takrat sem bežno, za delček sekunde, opazil neke kosmate noge, ki so značilne za tropske kozice iz rodu Saron, a vse skupaj je bilo prehitro, da bi se prepričal, če je to res. Pa tudi docela neverjetno se mi je to zdelo, saj gre za tipično tropsko vrsto, ki živi med koralami in samo ponoči pride na plano. Levent me je tudi opozoril, da ta kozica ne mara svetlobe in se takoj umakne, čim posvetiš vanjo.
Na nekem od naslednjih potopov v temačnem kanjonu pa sem tudi sam opazil to kozico ob ježku diademi in se prepričal, da dejansko gre za rod Saron. Žal nisem uspel narediti dobrega posnetka, ker se je kozica takoj skrila med bodice ježka. Bilo pa je dovolj, da sem jo identificiral. Šlo je za vrsto Saron marmoratus, ki sem jo občasno, a redko, srečal tudi na nočnih potopih v Rdečem morju. Te kozice so precej velike in zelo pisanih barv, skratka ene najlepših kozic v morju. Takrat sem si zadal cilj, da naredim vsaj en tehnično uspešen posnetek te čudovite kozice (ki je nebi smelo biti v Mediteranu…).
Žal nisem bil preveč uspešen. Kozice nisem našel na niti enem ježku več. Zadnji dan potapljanja smo se odpravili na precej oddaljeno lokacijo in načrtovana sta bila dva potopa. Na prvem potopu se nama je pridružila starejša nemška inštruktorica potapljanja, ki živi v Kaşu in je odličen poznavalec tamkajšnjega morja. Resnično mi je našla kar nekaj drobnih živalic, med drugim tudi majhno prozorno kozico Urocaridella pulchella, ki je tudi v osnovi tropska vrsta, a je že davno od kar si je pridobila turško državljanstvo, saj sem jo videval tudi na mojih prvih obiskih Turčije. Sarona pa mi žal ni našla, saj je tudi ježkov bilo tam precej manj.
Kozica Urocaridella pulchella.
Na drugem potopu sva bila z Magdo sama, kajti Nemka se je pritožila da jo zebe in da nikoli ne dela več kot en potop na dan. Tokrat nisva našla nič posebnega. Moji upi, da bi slikal Sarona, so se razblinili. Toda podobno kot v Kalabriji, ko se mi je čisto po čudežu zadnji dan ponudila priložnost potopiti se v gozdiček kelpa, se je čudež zgodil tudi v Tučiji.
Čeprav sem bil prepričan, da ne bom uslišan, sem na poti proti domačemu pristanišču vseeno vprašal Leventa, ali obstaja kakšna možnost še za tretji potop. Na moje presenečenje mi je uslišal prošnjo in še več - ponudil se mi je za vodiča. Tako smo se na ta potop odpravili samo mi trije z Magdo, ostalih dvajset potapljačev pa nas je čakalo na barki.
Levent je že dobro vedel, kaj je moja velika želja in rekel mi je, da mi jo bo poskusil uslišati. S seboj pa je na potop vzel tudi velike otroške grabljice za peskovnik, za katere res nimam pojma po kakšnem ključu so se znašle na njegovi barki. Ko smo se potopil, mi je hitro postalo jasno, kaj je imel za bregom. Z grabljicami je namreč bezal ježke iz špranj. Marsikdo bi se nad tem početju zgražal, a tu smo spet pri tisti dvojni morali, ko ni sprejemljivo dotikati se morskih živali, sprejemljivo pa je jesti morsko hrano! Pri tem ni nobenega ježka poškodoval in tudi prav hitro so se potegnili v novo luknjo.
Za ježki pa so se skrivale kozice. Bilo jih je bistveno več kot sem pričakoval; na tem potopu sem jih videl približno dvajset! Vsakič, ko je odmaknil ježka, se je prikazala kakšna, a se je hitro skrila globlje med kamnite špranje. Bilo je že pozno popoldan in temačno, kozice bile so v senčnih špranjah, svetiti pa nisem smel, sicer bi se še hitreje umaknile. Fotografiranje je bilo zato zelo zahtevno in le odličnemu avtofokusu svojega Nikona D850 se imam zahvaliti, da sem v tistih temačnih pogojih, kjer s svojimi očmi kozic skoraj nisem videl, uspel narediti nekaj tehnično uspešnih slik.
Kozica Saron marmoratus.
Fotografija kozice Saron je bila krona mojega fotografskega obiska Turčije in zato lahko rečem, da je bil kljub odsotnosti velikih količin rib, precej uspešen. Ob enem pa je prišlo tudi spoznanje, da so spremembe v morju zelo kompleksne, da niso ribiči edini krivci, ampak je tu še obilica drugih dejavnikov, ki jih še zdaleč ne razumemo.