otok Vancouver, Kanada

Written By Zavod YouSea

Piše: Borut Furlan; Morja sveta z Borutom Furlanom

Smaragdne vode otoka Vancouver

Britanska Kolumbija, ki leži ob jugozahodni Pacifiški obali Kanade, ponuja najlepše hladnovodno potapljanje na svetu, zaradi tega sem jo imel že dlje časa na spisku svojih želja. Vendar sem z njenim obiskom dolgo odlašal, kajti nisem vedel kam točno naj grem, da bi čim bolj izkoristil svoj čas. Poleg tega je treba priznati tudi to, da so tropska morja zaradi svoje temperature precej bolj privlačna, kot hladna, kjer je nujno potrebna drugačna oprema in zahtevnejša tehnika potapljanja. Vse pa se je spremenilo, ko sem na Azorih spoznal Brandona Cola, profesionalnega ameriškega podvodnega fotografa, ki živi v državi Washington, torej na meji s kanadsko Britansko Kolumbijo. Brandon, ki se tam pogosto potaplja, je veliko poznavalec tega akvatorija in ob neki priložnosti me je povabil, da se pridružim njegovi odpravi. Seveda sem vabilo z veseljem sprejel, s seboj pa sem povabil tudi klubskega kolega Blaža, kajti nameraval sem ostati dlje časa, kot je trajala Brandonova odprava. Z Blažem sva v Kanadi najela avto in se v lastni režiji potapljala tudi v drugih krajih, ki nama jih je priporočil Brandon.

Vse potapljanje se je dogajalo na otoku Vancouver, ki je dolg okoli 460 km in se vleče vzporedno s Kanadsko obalo. Njegov južni konec leži nasproti Vancouvra, ki je največje Kanadsko mesto na Pacifiški obali. Na severnem delu pa je otok skoraj "priraščen" k celini, od katere ga loči ozek preliv, ki spominja na reko. Brandon je organiziral potapljanje na severnem delu otoka, ki velja za najlepše, za izhodišče pa smo imeli mestece Port Hardy. Na Brandonov predlog pa sva se z Blažem potapljala tudi v bližini mest Cambell River, ki je na sredini otoka, in Nanaimo, ki leži na jugu, nasproti Vancouvra. Začela sva v Nanimu, nato se pridružila Brandonu v Port Hardyu in zaključila spet sama v Cambell Riverju.

Nanaimo

Končno je nastopil težko pričakovani trenutek - potop v popolnoma neznano morje. Potopiti se v morje, kjer še nikoli nisem bil in je popolnoma drugačno od tistega, kar sem do sedaj že videl, je zame vedno vznemirljivo. Voda je imela (za suho obleko) prijetnih enajst stopinj.

Takoj ko sem zaplaval z območja plaže s slabo vidljivostjo se je pred menoj odprl čudovit prizor: znašel sem se v nekakšni dolini s temnimi granitnimi pobočji, ki jo je napolnjevala smaragdno zelena voda. Vidljivost je bila okoli dvajset metrov, kar je za te kraje zelo veliko. Plavajočih rib skoraj da ni bilo, kajti vse življenje je bilo pritrjeno na dno, ali je po njem plazilo in lazilo, ali pa plavalo tik ob dnu. In skoraj vse, z izjemo rib, kar se mi je zdelo podobno kot v drugih morij, je bilo tu veliko. Zelo veliko. Neredki goli polži so merili 20 do 30 centimetrov! Kasneje sem opazil tudi veliko manjših, a ob teh velikanih niso prišli do izraza. Bele in oranžne vetrnice, ki so bile pritrjene posamično na temnih skalah, so bile visoke vsaj pol metra in imele so okoli dvajset centimetrov veliko rožo. Tudi morska peresa so bila okoli pol metra visoka. Zvezde so neredko presegle pol metra premera, med njimi pa so se našla tudi morska sonca ("Sunflover sea star"; Pycnopodia helianthoides), največje zvezde na planetu z dvajset in več kraki ter več kot metrom premera.

Med ribami so bile precej pogoste barvite in nekoliko kirnjam podobne ribe, ki jim domačini pravijo "rock fish". Kljub podobnosti ostrižem, tako po obliki telesa, pisanih barvah in plavanju, pa so dejansko bližnje sorodnice škarpen. Z izjemo glavočev nisem videl niti ene ribe, ki bi bila podobna našim Sredozemskim ali tropskim. Najbolj impozantne pa so bile poldrugi meter velike podolgovate ribe, ki jim domačini pravijo "lingcod" (Ophiodon elongatus).

Že prvi dan sva našla tudi ikonično pacifiško orjaško hobotnico (Enteroctopus dofleini) in dva ostrigarja (wolf eel; Anarrhichthys ocellatus), najbolj ikonično ribo severnega Pacifika.

Razbitina Saskatchewan

Razbitino Saskatchewan je bilo po Brandonovem nasvetu nujno potrebno videti, ker velja za eno najlepših daleč na okoli. Z Blažem sva si jo ogledala ob podpori lokalnega potapljaškega centra. Kljub temu, da sva bila tisti dan edina gosta, so naju brez doplačila odpeljali na lokacijo, kjer sva lahko popolnoma sama izvedla dva potopa.

Razbitina Saskatchewan je umetno potopljen rušilec (1997), dolg 110 metrov in leži na okoli 30 metrov globokem dnu. Skoraj v celoti je poraščena z velikimi belimi vetrnicami, vmes pa je bilo tudi nekaj oranžnih in kopice oranžnih kačjerepov. Bele vetrnice so prišle še bolj do izraza zaradi smaragdno zelene vode. Vidljivost je bila vsaj dvajset metrov in na celotni razbitini sva bila sama, kar so le redko izpolnjene sanje podvodnega fotografa!

Port Hardy

V Port Hardyu, kjer sva se z Blažem pridružila Brandonovi ekipi (skupno osem potapljačev), smo se potapljali izključno z najeto potapljaško barko, kjer je bil njen lastnik Sean zgolj naš skiper, izkušeni Brandon pa je odločal, kje se bomo potapljali.

Prvi dan je cel dan deževalo in pod nekim napuščem smo se v zavetju pred dežjem oblekli v naše suhe obleke, v katerih smo preživeli cel dan. Tako je bilo tudi naslednjih sedem dni in vsak večer sem imel dlani otečene od zapestnih manšet. A zunaj je bilo hladno, precej hladneje kot v sončnem Nanaimu, zato obleke niso bile odveč. Tudi voda je imela devet stopinj, in ti dve stopinji razlike sta se kar precej poznali. Delali smo dva do tri potope na dan in zvečer je bilo pravo olajšanje sleči opremo s sebe in se oprhati s toplim tušem. Opreme nismo imeli kje prati, le za fotografsko opremo smo imeli manjši škaf s sladko vodo, potapljaška pa je mokra čakala preko noči v avtu...

Ker smo s Seanovo ladjico obdelali veliko območje, so bili tudi potopi zelo različni. Že prvi potop prvega dne je bil izredno zanimiv. Zasidrali smo se v plitvejšem peščenem zalivu s kelpom. Posebnost te lokacije pa so bili veliki prosojni goli polži ("hooded nudibranch", Melibe leonina), ki so bili povsod. Ampak zares povsod! Lazili so po tleh, po travi, po kelpu in celo plavali. Bilo jih je na desettisoče! Polži so bili okoli dvajset centimetrov veliki in na glavi so imeli veliko prosojno opno z resicami, s katero so prekrivali in k ustom grabili plen na tleh in celo plavajoči plankton. Iztegnjena opna je bila praktično večja od preostalega telesa.

Naslednji potop je bil še bolj spektakularen. Šli smo namreč na slovito steno Browning wall, ki je znana po pisanem bentosu. Stena pada več kot sto metrov globoko, a globlje od dvajset metrov je zaradi s planktonom goste vode že skoraj tema in stena postane gola. Prvih dvajset metrov stene pa ne vidiš golega kamna. Vse je prekrito z raznimi ožigalkarji, spužvami in iglokožci. Prevladovala je bela, rumena, oranžna in rdeča barva. Nekateri predeli so zaradi belih vetrnic spominjali na pobočja zasneženih planin. Stena je bila resnično raj tako za širokokotno, kot za makro fotografijo. K sreči smo se tu večkrat potapljali, tako da sem jo lahko posnel z različnimi objektivi.

Med številnimi ribami je najbolj izstopala riba z lokalnim imenom "red Irish lord" (Hemilepidotus hemilepidotus), ki je po obliki in načinu življenja nekoliko spominjala na škarpeno, v resnici pa je daleč od tega. To je sigurno najbolj fotogenična riba severnega Pacifika, ena vrsta in nešteto barvnih variant. Riba se tako zanaša na svojo kamuflažo, da se jo praktično lahko dotakneš z objektivom. Žal pa se dostikrat postavi v kakšen čuden položaj, ali pa se zakoplje med vetrnice, da je težko narediti lep posnetek.

Nakwakto Rapids

Četrti dan, torej sredinski, pa je prišlo na vrsto tisto, zaradi česar je Brandon planiral naš obisk Port Hardya na točno te datume (konec septembra 2024). Odpluli smo preko preliva na celino in sicer v ožino, ki je vhod v sistem ogromnih fjordov (75 km dolgi Seymour Inlet in 50 km dolgi Belize Inlet). Sredi ožine, ki se imenuje Nakwakto Rapids, leži majhna čer, ki predstavlja oviro za ogromno maso vode, ki mora v šestih urah napolniti oziroma izprazniti sistem fjordov, saj je razlika med plimo in oseko skoraj pet metrov. Ta bibavična izmenjava vode povzroči v ožini brzice, ki doseže hitrost do 17 vozlov, kar predstavlja drugi najhitrejši morski tok na svetu (za Saltstraumenom na Norveškem, ki doseže do dvajset vozlov).

Čas med plimo in oseko ("Slack time"), ko ni morskega toka in je potapljanje možno, je v ožini Nakwakto Rapids običajno samo ena minuta, kar je seveda absolutno premalo za potop. Toda včasih se ta čas razpotegne tudi na dvajset minut in potapljanje je možno samo takrat. Takih dni je lahko do dvanajst na leto, kakšno leto pa sploh ni nobenega. Letos je bilo takih dni pet, in naš izlet je Brandon načrtoval ravno na te dneve. V Nakwakto Rapids smo se napotili na srednji dan, ko je bil "slack time" najdaljši. Da smo se lahko podali na ta potop, pa je moral sodelovati še en faktor: vreme. In k sreči je sodelovalo. Valovi so bili dovolj majhni, da smo lahko brez težav prečkali nekaj več kot dvajset kilometrov širok preliv.

In kaj je bil glavni razlog potapljanja v Nakwakto Rapids? Odgovor bo marsikoga presenetil, kajti glavna atrakcija so rakci vitičnjaki ("barnacles"). Vendar gre za edinstvene vitičnjake, ki so samo tam in nikjer drugje na svetu (vsaj za enkrat jih še niso našli nikjer drugje). Gre za " Nakwakto goose-neck barnacle" (Pollicipes polymerus), ki je sicer ista vrsta kot "navaden"  "goose-neck barnacle", s tem da je "navaden" v celoti bel, Nakwakto različica pa ima čudovite rdeče vzorce. Vitičnjaki so veliki pet, do deset centimetrov in živijo v gostih grozdih, tako da prekrivajo celotno dno in stene okoli čeri. Voda pa je tam zelo gosta, temačna in tako izrazito zelena, da pri pogledu proti soncu že meji na rumeno. Pogled na skupke belo-rdečih vitičnjakov in rumeno-zeleno vodo je nekaj edinstvenega in to je možno opazovati le nekaj minut na leto, pa še to ne vsako leto. Da smo videli to naravno čudo, se imamo zahvaliti izključno Brandonu, ki je tako skrbno načrtoval ta izlet.

Campbell River

Sedem potapljaških dni v Port Hardyu je hitro minilo in odpraviti se je bilo treba nazaj proti jugu. Približno na polovici te poti stoji mesto Cambell River, ki je bil najina zadnja potapljaška postojanka. Pot naju je vodila mimo ožine Seymour Narrows, najožjega, sedemsto metrov širokega preliva, med velikima otokoma Vanocuver in Quadra ki je zelo pomembna plovna pot med mestom Vancouver in severnimi obmorskimi mesti.

Potopi v okolici Campbell Riverja se vršijo v ozkem prelivu med otokoma Vancouver in Quadra, zato so močno odvisni od bibavičnih tokov. Potapljaški center nima nobenih fiksnih urnikov, ampak se vse sproti dogovarja za naslednje dni glede na bibavične tabele. Potopi so bili lepi, vendar ne tako spektakularni, kot v Port Hardyu in Nanaimu.

Novega nisva v bistvu videla nič, največja posebnost pa je bila množica majhnih rdečih jagodnih vetrnic ("Strawberry anemone"; Corynactis californica), ki jih je bilo ponekod toliko, da je bilo celo dno rdeče. Takrat sem se zavedel, da pravzaprav rdečo barvo tudi dejansko vidim. Bil sem okoli trideset metrov globoko, voda je bila temno zelena, zunaj oblačno, jaz pa sem videl rdeče vetrnice, čeprav bi morale zgledati črne. Vetrnice so namreč fluorescirale!

Zavod YouSea
Previous

Aliwal shoal, Južna Afrika