JUŽNI PACIFIK - 2. DEL: FAKARAVA IN MOOREA

Piše in foto: Borut Furlan; Morja sveta z Borutom Furlanom

Fakarava

Atol Fakarava naj bi bil vrhunec najinega potovanja. To je bila časovna izhodiščna točka, okoli katere sem načrtoval celotno potovanje.

Tudi Fakarava je zelo velik atol, pravokotne oblike, dolg približno šestdeset in širok okoli dvajset kilometrov. Na atol sva priletela s kratkim letom iz Rangiroe. Fakarava ima dva prehoda, širokega na severu in ozkega na jugu. Južni prehod, imenovan Tumakohua pass, je dolg približno kilometer, dvesto metrov širok in največ petindvajset metrov globok, zato se v njem ustvarjajo zelo močni plimni tokovi.

Vsako leto se v prelivu drstijo kirnje (vrste Epinephelus polyphekadion) in sicer ob polni luni, ki je najbližje zimskemu solsticiju. Takrat se v prelivu lahko zbere do dva tisoč kirenj iz sosednjih atolov. Kirnje izberejo ta čas zato, ker so takrat plimni tokovi najmočnejši, tok pa oplojene ikre hitro odnese na odprto morje. Tam so namreč na varnem pred manjšimi grebenskimi ribami, ki se hranijo z ikrami. Žal pa je bil to leto zimski solsticij točno na sredini med dvema polnima lunama, zato je bilo veliko vprašanje, ob kateri polni luni se bodo kirnje drstile. Glede na prebiranje poročil iz prejšnjih let, sem predvideval, da bo to druga polna luna, v juliju - in zgrešil! Kirnje so se drstile prvo polno luno v juniju… Glede na to, da je bil najin potapljaški center zaseden do zadnjega kotička, nisem bil edini, ki se je zmotil.

Tetamanu je najbolj idealna lokacija za potapljanje

Tako kot pred štirimi leti, sem izbral majhen potapljaški center Tetamanu diving na istoimenskem otočku Tetamanu, ki leži neposredno ob prelivu. To je najbolj idealna lokacija in za povrhu sva z Niko dobila še bungalov, ki je najbližje prelivu. Namestitev je bila zelo osnovna, a ko se znajdeš v raju s palmami, kristalno čistim morjem, kjer lahko z balkona svojega bungalova opazuješ mimoplavajoče ribe in morske pse, je odsotnost luksuza popolnoma brezpredmetna.

Lastnik celotnega naselja in potapljaškega centra je preko osemdeset let star domačin Sane, center pa sta vodila francoska zakonca Yves in Veronica. Sane je znan kot velik stiskač, zato so imeli v kuhinji navodilo, da morajo biti količine hrane omejene, kajti nič se ni smelo vreči stran. Ob prihodu na Tetmanu nam je hostesa, domačinka Tea, rekla naj se lačni čim prej postavijo v vrsto za hrano, ker jo lahko hitro zmanjka… A kljub temu je bil ta potapljaški center najboljša možna izbira na južni Fakaravi.

Tudi z Yvesom na začetku nisva bila ravno prijatelja. Rekel mi je, da ker nisem v naprej rezerviral potopov, bo število najinih potopov omenjeno. To je bil zame popoln šok, kajti če v potapljaškem naselju rezerviram sobo, se mi zdi popolnoma logično, da s tem avtomatsko rezerviram tudi potope, saj gre za isto firmo. No, ko pa sem mu razložil, da sem profesionalni fotograf, da pišem reportaže in da sem prišel sem s točno določenim namenom, pa so se naenkrat kar našla prota mesta za potope za naju z Niko in na koncu smo se razšli kot prijatelji.

v en sam posnetek dobiš tudi do sto morskih psov

Kot rečeno, velikih jat kirenj ni bilo več, videvali smo le manjše skupine, največ po deset osebkov. Preliv pa je bil dom približno petstotih sivih grebenskih psov, ki so v močnem toku lagodno drseli skozi vodo. Če imaš srečo in če je vidljivost dovolj dobra, lahko v en sam posnetek dobiš tudi do sto morskih psov.

Kuhinja in jedilnica našega naselja sta bili postavljeni na leseni ploščadi na kolih na robu koralnega grebena, kamor si prišel po lesenem mostičku nad laguno. V plitvi laguni pa je bilo polno črnoplavutih morskih psov (Carcharhinus melanopterus), pa tudi velikih napoleonov, katerim je včasih ob oseki kar gledal hrbet iz vode. Najbolj zanimivo je bilo, ko je kuharica čistila ribe in metala ostanke v vodo. Takrat so morski psi dobesedno ponoreli, kar je bila odlična priložnost za fotografijo.

Posebno poglavje pa so bili na Fakaravi nočni potopi. Slednji so v Francoski Polineziji iz varnostnih razlogov prepovedani, vendar so v Tetamanu diving organizirali "večerne" potope. Poleg odlične lokacije so bili prav "večerni" potopi glavni razlog, zakaj je Tetamanu, kljub odsotnosti vsakršnega udobja in pičli hrani, najboljša izbira za potapljanje na Fakaravi. Drugi potapljaški centri, ki bolj spoštujejo zakone, nimajo teh tako imenovanih "večernih" potopov.

Na večerni potop se je vsakič odpravila samo ena skupina potapljačev in praviloma naj bi vsak prišel na vrsto vsak drugi večer. A kot rečeno, po tem, ko sva z Yvesom imela en konstruktiven pogovor, sva se z Niko lahko udeležila teh potopov vsak večer. Na potop smo se pričeli odpravljati kakšnih petnajst minut pred sončnim zahodom, v vodo pa smo s čolna skočili ravno ob sončnem zahodu. Potopi so bili omejeni na petinštirideset minut. Prvih petnajst minut je bilo še nekaj svetlobe, nato pa smo imel poli ure popolne teme.

V začetku potopa smo videli posamične sive in beloplavute morske pse, ki so se pričeli združevati v manjše skupine in patruljirali nad koralami. Naše svetilke so jim bile dobrodošle, kajti z njihovo pomočjo so lažje izsledili njihov plen - speče grebenske ribe. To je bila za pse zelo zahtevna naloga, saj so se ribe dobro poskrile med korale. Tu so bili uspešnejši beloplavuti psi, ki so vitkejši in se lažje prerinejo pod korale. Ko pa je kakšen pes uspel z zobmi zagrabiti ribo, je skušal čim prej pobegniti, saj je ni želel deliti z drugimi. Seveda so se drugi morski psi zakadili za njim in tako je nastal splet prepletajočih se desetih ali dvajsetih pasjih teles, kar je bila odlična priložnost za zanimivo fotografijo. Tak napad pa se je v celem potopu zgodil v povprečju le enkrat do dvakrat, iz česar sklepam, da je večina morskih psov vsako noč ostala lačna, saj so le redki srečneži prišli do svoje ribe.

MOOREA

Manjši vulkanski otok Moorea leži v neposredni bližini Tahitija. Moorea je oblike enakostraničnega trikotnika s stranicami dolžine približno šestnajst kilometrov. Na severni stranici, ki je skoraj vzporedna z ekvatorjem, sta dva večja zaliva: Cookov zaliv in Opunohu. Moorea je zelo gorata, z najvišjim vrhom Mou'a Tohivea, ki se dvigne 1207 metrov nad morsko gladino. Stene gora so ponekod skoraj navpične, kar ustvarja slikovite vedute.

Po prihodu iz Fakarave sva si na Tahitiju ponovno izposodila avto, prespala in se naslednji dan zjutraj s trajektom odpravila na Mooreo. Nastanila sva se na severni obali v naselju Tiahura v hotelu Les Tipaniers, ki ima zelo strateško lego, vendar o tem malce kasneje.

Moorea je veliko lepši otok od Tahitija in vreden raziskovanja. Ker nisva imela ustrezne obutve, sva se hribolazenju izognila. To je v dežju (ki lahko pride vsak trenutek) precej nevarno, kajti skale postanejo spolzke, pot pa večkrat vodi nad stometrskimi navpičnimi stenami. Namesto tega sva se raje odpravila na ogled slapov in v džunglo, v boj z blatom in komarji.

Izvedla le dva potopa z namenom: videti in slikati pacifiškega limonastega morskega psa

Na Moorei večkrat prirejajo kulturne večere, kjer lokalni plesalci v tradicionalnih oblačilih izvajajo plesni spektakel. Če se nahajaš v Francoski Polineziji, moraš vsaj enkrat videti tako predstavo. En tak ples sva si ogledala v kulturnem centru Tiki Village. Predstava je trajala približno poldrugo uro in v njej se je skozi plesne točka odvila dolga zgodba. Plesalci so tekom večera večkrat zamenjali kostume, zgodbo pa je povezovala starejša pripovedovalka v francoščini in angleščini.

V sklopu najinega hotela je bil tudi potapljaški center Scubapiti. Potapljanje ni bila najina glavna dejavnost na Moorei, saj so tam potopi neprimerno manj zanimivi, kot na Rangiroi in Fakaravi. Zato sva izvedla le dva potopa, vendar s točno določenim namenom: videti in slikati pacifiškega limonastega morskega psa (Negaprion acutidens), ki je na Moorei zelo pogost. V potapljaškem centru je bilo polno neizkušenih potapljačev in začetnikov. Ko so na recepciji videli najine potapljaške kartice, so nama rekli da se lahko potapljava sama, le dogovorjene dolžine potopa ne smeva prekoračiti. Potopa sta bila ob severni obali, blizu vhodov v zaliva. Na najino presenečenje in žalost je bil koralni greben v zelo slabem stanju, večina koral je bila mrtvih in poraščenih z algami - pravo nasprotje zdravim koralnim grebenom Rangiroe in Fakarave.

Na prvem potopu sva videla le enega limonastega morskega psa. To je bilo moje prvo srečanje s to vrsto in šele takrat sem spoznal za kako velikega morskega psa gre. Bil je vsaj tri metre dolg z zelo masivnim trupom, vsekakor veliko večji od morskih psov, ki sva jih srečevala na atolih. Naslednji dan, na drugem potopu, sva imela veliko več sreče. Videla sva vsaj deset morskih psov, nekatere tudi dokaj od blizu, tako da sem lahko naredil nekaj uspešnih posnetkov.

Bistvo najinega bivanja na Moorei pa je znano mesto v severni laguni, kjer za turiste hranijo skate (vrste Pateobatis fai), to pa privablja tudi črnoplavute morske pse. To mesto pa je komaj šesto metrov oddaljeno od najinega hotela, zato je bila njegova lega zame tako strateško pomembna.

Hranjenje morskih psov je prepovedano

Hranjenje morskih psov je v Francoski Polineziji iz varnostnih razlogov prepovedano, a to je žal edini način, da jih lahko fotografiraš iz neposredne bližine, saj se sicer nikoli ne približajo na manj kot tri metre. Čez dan je na tem mestu tudi več kot sto ljudi, morski psi in skati pa so razpršeni. Hranjenje seveda v tem času definitivno odpade, kajti med tolikimi ljudi bi se zagotovo kdo našel, ki bi naju prijavil. Zvečer pa se laguna sprazni, kajti turisti odidejo v svoje hotele na večerjo. Zvečer pa si žal nisva mogla izposoditi kajakov, ker se izposojevalnica zapre že kakšno uro pred sončnim zahodom. Preostalo nama je le plavanje. Šeststo metrov je malo, vendar je vmes približno osemdeset metrov širok poglobljen plovni kanal, po katerem zaradi plimovanja teče močan morski tok. Kanal sva morala preplavati z največjo možno hitrostjo, da naju ni tok odnesel predaleč stran, kar s fotografsko opremo ni bilo ravno najlažje. Tudi Nika je bila otovorjena, kajti v vodotesni torbici je imela na drobne koščke narezano tunino meso. Dodatno nevarnost pa so predstavljala še plovila, zato sva imela pripravljeno svetilko, da bi lahko kapitane opozarjala na naju.

V času najinega bivanja na Moorei sva na tej lokaciji izvedla tri večerne fotografske seanse. Za to sva porabilo približno štiri kilograme tuninega mesa, ki sem ga kupil v bližnji trgovini. Moj načrt je bil delati pol-pol posnetke z morskimi psi spodaj in sončnim zahodom, ter po možnosti s ptiči zgoraj. Dno je bilo približno en meter globoko. Nika se je postavila tik za menoj in metala koščke ribjega mesa tik pred mojo kupolo. Dogajanje je bilo izredno intenzivno in troplastno. Na dnu so bili skati, ki so pobirali koščke tunine, pri tem pa se motali okoli najinih nog, plavali med nogami in naju spodnašali. Pod gladino so se drenjali morski psi in večkrat je kakšen z repom udaril po moji kupoli. Tik nad najinima glavama pa so frfotale čigre. Veter njihovih kril sem dobro občutil na svojih laseh in Niki so večkrat izmaknili košček mesa že kar iz njene roke. Ptiči so bili neverjetno hitri in v zraku so prestregli večino zalogajev, tako da so morski psi precej redkeje prišli na svoj račun. Seansa se je vedno končala po sončnem zahodu in sledilo je nočno plavanje proti hotelu.

V teh treh večerih sem naredil več kot tri tisoč posnetkov

V teh treh večerih sem naredil več kot tri tisoč posnetkov, a obdržal sem jih le okoli petdeset. Na vseh ostalih je bile vedno kaj narobe: ali je bilo preveč kapljic na zgornjem delu kupole, ali so bile narobe postavljene živali, ali sem imel samo morske pse spodaj, ali pa samo ptiče zgoraj. Ptiči so se namreč morskih psov bali, zato sem le redko dobil posnetke, kjer imam obe vrsti na eni sliki. A vsak večer je bilo bolje, ptiči so se počasi pričeli privajati na morske psi in izkoristek uporabnih slik se je večal. Žal pa je prišel tudi datum najinega odhoda in posloviti sva se morala od "najinih" živali v laguni.

Nadaljevanje sledi v naslednjem blogu…

Galerija iz mojega potovanja NA FAKARAVA IN MOOREA, FRANCOSKA POLINEZIJA

Fakarava, Francoska polinezija, Julij 2025
Moorea, Francoska polinezija, Julij 2025