Piše: Marina Dermastia; Foto: Tom Turk

Potovanje po divjini čilske Patagonije nikogar ne pusti ravnodušnega – od divje pampe Ognjene zemlje, do kamnitih stolpov in jezer, ki se zdijo kot ozadja za zgodbe Gospodarja prstanov, neskončnih ledenikov, magičnih gozdov južnih bukev. In seveda vseprisotnih fjordov z izlivi ledeniških rek v Tihi ocean, v večini katerih so tudi ribogojnice atlantskih lososov (Salmo salar).

Piše in foto: Borut Furlan; Morja sveta z Borutom Furlanom

Po zapustitvi Francoske Polinezije se je potovanje nadaljevalo proti zahodnemu robu Tihega oceana, kjer se pokrajina, ljudje in podvodni svet opazno spremenijo. Fidži in Tonga sta prinesla povsem drugačen ritem – od intenzivnih srečanj z velikimi morskimi psi na Kuati do negotovih, vremenu podrejenih dni v vodah okoli Eue, kjer o uspehu podvodnega fotografiranja ne odloča podrobni načrt, temveč potrpežljivost in sreča.

Piše in foto: Borut Furlan; Morja sveta z Borutom Furlanom

Potovanje po Francoski Polineziji je bilo od samega začetka zasnovano okoli enega samega cilja – doživeti in fotografirati morski svet tam, kjer je še vedno divji, neukročen in podrejen ritmom narave. Fakarava in Moorea nista bila le postanka na poti, temveč ključni prizorišči, kjer so plimovanje, luna in živali narekovali tempo najinega bivanja.

Piše in foto: Borut Furlan; Morja sveta z Borutom Furlanom

Ideja za to potovanje se mi je porodila takoj, ko sem se vrnil iz Francoske Polinezije leta 2021. Obe lokaciji, ki sem ju videl, atol Fakarava in otok Moorea sta me zelo navdušili in želel sem se ponovno vrniti. Moje naslednje potovanje pa naj bi bilo precejšnja nadgradnja prvega. V enem potovanju sem namreč želel videti drstitev kirnj na Fakaravi in kite. Kirnje se drstijo ob polni luni, ki je najbližje zimskemu solsticiju konec junija, kiti pa pridejo iz Antarktike v glavnem šele avgusta. Če bi čakal kite, bi bilo moje bivanje v Francoski Polineziji predolgo in s tem tudi predrago. Zaradi tega sem pomislil na Tongo, kamor kiti pridejo že prej. A tudi Tonga bi bila časovno preveč oddaljena od drstenja kirnj na Fakaravi, zato sem potovanju dodal še eno dodatno vmesno točko: Fidži.