JUŽNI PACIFIK - 3. DEL: KUATA (FIDŽI) IN EUA (TONGA)
Piše in foto: Borut Furlan; Morja sveta z Borutom Furlanom
kuata (fidži)
Ko sva se zvečer z zadnjim trajektom vrnila iz Mooree na Tahiti, sva oddala avto in prespala kar na letališču, kajti v zgodnjih jutranjih urah sva že imela let za Auckland in nato dalje na Fidži. Na splošno lahko rečem, da ko enkrat človek zapusti Francosko Polinezijo in preko datumske meje pride na Novo Zelandijo, Fidži ali Tongo, opazi precejšnje spremembe. Med glavnimi so dejstva, da je vse ceneje, da vsi govorijo angleško in da vozijo po levi.
Moj prvotni načrt je bil potapljanje na otoku Beqa, ki je znan po morskih tigrih, a žal je bil hotel v najinem terminu že poln, čeprav sem ga poskušal rezervirati več kot pol leta prej. Zato sem malo raziskal po internetu, kje na Fidžiju bi se še bilo možno potapljati z morskimi psi in odkril sem otoček Kuata, severozahodno od glavnega otoka Viti Levu, v skupini Yasawa otokov.
V Nadi, glavno mesto Fidžija, sva prispela popoldan in s tem zamudila redno linijo do otokov Yasawa. Morala bi prespati v Nadiju in se šele naslednje jutro odpraviti na Kuato, a ker sva imela že malo stiske s časom, sva se odločila za taksi čoln, kar pa je seveda močno vplivalo na najin proračun.
Na Kuati sva doživela zelo prisrčen sprejem, sicer pa domačini, ki so bili nekoč najbolj okrutni kanibali na Pacifiku, veljajo danes za najbolj prijazne otočane daleč na okoli. Ples in prepevanje je stalnica v njihovem življenju, predvsem pa čarobna in neskončnokrat izgovorjena beseda "Bula", ki pomeni dober dan, kako si, hvala, prijatelj in še marsikaj, vsekakor same pozitivne stvari. Hotelsko naselje je bilo izredno lepo, hrana odlična, povsod pa nasmehi osebja, petje in seveda "Bula". Moško osebje je imelo krila in rdečo rožo v laseh, kar je za naše pojme delovalo nekoliko gejevsko, vendar je to na Fidžiju čisto nekaj običajnega.
Hotel je bil poln Novozelandske in Avstralske mularije, kajti za njih je bilo vse skupaj smešno poceni. Verjetno so imeli kakšen šolski izlet, šolo v naravi ali kaj podobnega.
Potapljaški center je vodil zelo prijazen mlad Izraelec Ido, vsekakor pravo nasprotje politiki, ki jo izvaja njegova država. Ker so imeli polno začetnih potapljačev in tečajnikov, sva z Niko imela posebno obravnavo. Vedno sva imela privatnega vodiča in se potapljala ločeno od ostalih potapljačev. Ido, ki je bil pravo nasprotje stiskaških Židov, nama je dal na koncu še ogromen popust pri plačilu potopov.
pravi gozdovi velikih rdečih pahljačastih gorgonij
Ko sva se iz sredine Pacifika premaknila na njegovo obrobje, v bližino Avstralije in Azije, se je tudi podvodni svet precej spremenil. Biodiverziteta se je opazno dvignila, število vrst, tako rib kot koral, je močno narastlo. Medtem ko so na koralnih grebenih Francoske Polinezije prevladovale predvsem trde korale, je bilo na Fidžiju tudi veliko usnjatih koral, mehkih koral in gorgonij. Ponekod sva videla prave gozdove velikih rdečih pahljačastih gorgonij, podobno kot v Indoneziji ali na Papui Novi Gvineji.
Glavni razlog najinega prihoda na Fidži pa so seveda bili morski psi
Glavni razlog najinega prihoda na Fidži pa so seveda bili morski psi. Na Kuati žal nimajo morskih tigrov, ampak samo morske pse bike (Carcharhinus leucas). Osebno sicer nisem ravno največji ljubitelj bikov, ker se mi ne zdijo pretirano fotogenični. Podobni so drugim sorodnim vrstam, kot recimo sivemu grebenskemu psu, le da so bolj čokati in večji. Pri njih je potrebna večja previdnost, kot pri drugih vrstah morskih psov, ker so dokaj nepredvidljivi, zato velja za manj varnega od večjega morskega tigra. Sila ugriza morskega bika je med najmočnejšimi v živalskem svetu.
Bikov sem videl in fotografiral po različnih koncih sveta že veliko, a tu na Fidžiju so bili nekaj posebnega. Medtem, ko je povprečna dolžina morskega bika okoli dva metra in masa sto trideset kilogramov, je maksimalna dolžina tri in pol metre in masa do štiristo petdeset kilogramov. In na Fidžiju si bili prav taki maksimalni orjaki! Po velikosti so me spominjali na morske tigre iz Bahamov ali celo na velike bele morske pse iz mehiškega otoka Guadalupe. Vsekakor je bilo to zame popolnoma novo doživetje s to vrsto morskega psa, kakršnega nikakor nisem pričakoval.
Ker lahko taka žival z enim samim ugrizom ubije človeka, je bilo za varnost maksimalno poskrbljeno. Lokacija, kjer se je izvajalo privabljanje morskih bikov s hrano, je bila na nekem osamljenem grebenu, imenovanem Yakawe, daleč stran od naseljenih otokov. Potapljači smo pokleknili na tla v vrsti tako, da je bila za našim hrbtom visoka koralna stena, zato da se nam morski psi ne bi mogli približati od zadaj. Pred nami pa je bil iz kamnov zgrajen kakšen meter visok zid. Med vsakima dvema potapljačema je bil po en potapljaški vodič, ki je z železnim drogom odganjal morske pse, če bi se preveč približali zidu s potapljači. Tisti vodič, ki je skrbel za krmljenje, se je nahajal v nekakšni železni polkletki, na rokah pa je imel železne rokavice. Morske pse se praviloma privablja z vonjem po ribah in ne z ribami samimi, vendar vsake toliko časa so morski psi dobili kakšen prigrizek v obliki ribje glave. To pa jim vodič nikakor ni ponudil s svojo roko, ampak jo je nataknil na kovinski drog in pomolil iz svoje kletke.
Vse skupaj se je dogajalo enajst metrov globoko, potopi pa so bili slabih štirideset minut dolgi. Proti koncu potopa se je tam nabralo tudi preko deset orjaških morskih bikov. Dogajanje je bilo zelo intenzivno in kljub kratkosti potopa sem lahko naredil nekaj sto posnetkov. Z Niko sva v štirih potapljaških dneh na Kuati naredila tri potope z morskimi biki.
Iz Kuate sva se zadnji dan popoldan odpeljala z redno ladijsko linijo v Nadi, kjer sva prenočila in naslednji dan s kratkim enournim letom odletela v Nuku'Alofo na Tongi.
Tonga
Prihod iz Fidžija na Tongo je bil kulturni šok. Prebivalci Tonge spadajo med najdebelejše ljudi na svetu, medtem ko so prebivalci Fidžija v povprečju vitki in lepo raščeni. Fidži je urejena in čista država, z višjim standardom, kar za Tongo ne bi mogel reči. Najbolj pa naju je presenetila nizka temperatura zraka in kasneje tudi morja, kljub temu, da sta obe otočji približno enako oddaljeni od ekvatorja. Očitno morski tokovi naredijo svoje. V Nuku'Alofo sva priletela v petek zvečer in se namestila v majhnem hotelu v kitajski lasti. Sicer pa je več kot polovica Tonge v lasti Kitajcev.
Najin cilj je bil manjši, južnejši otok Eua, kjer je sezona kitov grbavcev
Najin cilj je bil manjši, južnejši otok Eua, kjer je sezona kitov grbavcev (Megaptera novaeangliae) najdaljša. Kiti namreč prihajajo iz Antarktike v toplejše vode Južnega Pacifika, kjer kotijo mladiče. Ker je Eua najjužnejši otok otočja Tonga, pridejo v njene vode najprej in jih najkasneje zapustijo. Po priporočilu prijatelja Gorana Butajle, ki je bil tam leto prej, sem za šnorklanje s kiti izbral Kika. Kiko, s svojo ženo Koko, hčerko Alakoko in sinovi vodi manjše družinsko podjetje, kjer turistom nudi prenočišče, hrano in izlete na morje za ogled kitov - bodisi s čolna ali v vodi.
Pred nama pa je bil največji logistični problem tega potovanja: kako iz glavnega otoka Tongatapu na bližnjo Euo. Na Euo vozijo trajekti treh ladijskih družb, vendar nobena nima svoje spletne strani z voznim redom, kart se ne da rezervirati, ampak se jih lahko kupi šele na dan potovanja in to samo z gotovino. Vozni red se stalno spreminja, odvisno od vremena in potreb, objavlja pa se ga na Facebooku. Kadar se ga… In tokrat se ga ni. Ko sva dalje poizvedovala, sva izvedela da v soboto zaradi slabega vremena noben trajekt ne vozi na Euo. V nedeljo pa je po zakonu vse zaprto in je prepovedano delati. Nedelja je dan za cerkev in družino, turisti pa se morajo temu podrediti.
Po WhatsAppu sva stopila v stik s Koko in sporočila nama je, da bo po naju poslala privaten čoln in da naj ga počakava na pomolu v Afi. S taksijem sva se odpeljala do dogovorjenega pomola, izkrcala svojo prtljago na koncu pomola in sama, sredi ničesar, čakala na najino usodo. Morje je bil dejansko precej valovito in čez kakšno uro se je od nekod pojavil majhen star čoln z improvizirano kabino, ki je precej divje skakal po valovih. Ustrašil sem se, da je to najin prevoz in dejansko je tudi bil.
V čolnu je bila luža morske vode, sprednja šipa kabine pa je imela veliko luknjo, tako da so valovi v debelih curkih zalivali notranjost čolna. Najbolj me je bilo strah za mojo nezaščiteno fotografsko opremo. Fotografski nahrbtnik sem imel ves čas na hrbtu in ga tako skušal zaščititi pred morskim pršem. Čoln je divje skakal po valovih in se nagibal na vse strani. Pot je trajal približno tri ure, noge in rame so me že pošteno bolele od lovljenja ravnotežja in težkega nahrbtnika. K sreči, bolj ko smo se bližali Eui, manjši so bili valovi, kajti veter je pihal prav iz tiste smeri. Ko smo končno dosegli Euo, je bila že praktično bonaca.
Kiko nas je počakal v majhnem mandraču in nas z njegovim tovornjakom odpeljal v svoj dom. Čeprav sem načelno precej nezahteven, je bil prihod iz dokaj luksuznega hotela v Kuati na Euo v Kikovo rezidenco kar precejšen šok. Vsi prostori so bili zatohli in umazani, vrata so se zapirala z žebljem, posteljnina je bila vsa raztrgana, vse je bilo dotrajano in razpadajoče. Najhujši pa so bili skupni sanitarni prostori, ki so bolj spominjali na svinjak, kot na kaj drugega.
V času najinega prihoda je bilo tam že nekaj ljudi: starejši Novozelandski par, mlajši Ameriški in Slovaški par, ter mlajši Švicar. Tisti dan, v soboto, je bil v vodi le Švicar in povedal je, da je imel čudovito srečanje s kitovko z mladičem.
Naslednji dan, nedelja, je bil sončen in na morju je bila čista bonaca, torej idealni pogoji za morje. A da ne bi prekršili državnih zakonov, smo ostali na suhem. Pravzaprav sva bila z Niko tudi edina, ki nisva šla k maši. K sreči pa se nas je popoldan Kikov starejši sin usmilil in nas s tovornjakom, proti plačilu seveda, odpeljal na krajši izlet na južni del otoka, kjer smo si ogledali nekaj naravnih znamenitosti, med drugim klife in naravno okno.
V ponedeljek, ko so bili že slabši pogoji, smo končno odrinili na morje. Na čolnu sva bila, poleg Kikovih sinov, le midva z Niko in Debbie, starejša Novozelandčanka. Dolgo nismo videli nobenega kita. Ko smo končno videli da se nedaleč od čolna na gladini nekaj dogaja, je Kikov mlajši sin skočil v vodo in nam kmalu pomahal, naj se mu pridružimo. Voda je imela osvežilnih dvaindvajset stopinj, precej manj kot drugod v tropskem Pacifiku. Kakšnih trideset metrov pod njim je že na meji vidljivosti lebdel speči kit. Dolgo časa smo morali čakati, da se je končno prebudil in pričel čisto počasi dvigovati. Dvigoval pa se ni navpično, ampak diagonalno, zato mu je bilo treba slediti. Ko se kit premika, se ti zdi da je zelo počasen, v resnici pa je njegova hitrost velika, le zaradi njegove velikost nimaš takega občutka. Z vsemi močmi smo zaplavali v smeri kamor se je dvigoval, vendar se je razdalja med njim in nami samo še povečevala. S fotografiranjem ni bilo nič.
Videli smo tudi po štiri kite skupaj
Tisti dan smo videli še veliko kitov, a nikoli nam ni uspelo priti bližje kot na kakšnih dvajset metrov. Videli smo tudi po štiri kite skupaj, a nikoli dovolj blizu za uspešen posnetek. Ko pa se zadeve postajale čedalje bolj zanimive, je Debbie potožila da je utrujena in odpeljali smo jo do pomola. Z Niko sva mislila, da bomo nato nadaljevali, a Kikovi sinovi so si zaradi svoje lenobe izmislili, da bo jutri boljši dan in da je za danes bolje, če kar zaključimo. Z Niko nisva imela dosti pogajalskih izhodišč, zato sva se vdala v usodo.
Naslednji dan, torek, je bil seveda slabši, kajti močneje je pihalo in morje je bilo precej vzvalovano. Ker pa so sinovi le imeli malo slabe vesti, smo na morju ostali dolgo časa, vendar žal brez uspeha. Videli smo bistveno manj kitov, kot dan prej. V enem primeru sva z Niko sledila kitu vsak s svoje strani, tako da sva plavala vzporedno kakšnih štirideset metrov narazen, kit pa je bil pod vodo približno na sredini med nama. Ko se je dvignil, je zavil nekoliko proti Niki in takrat je uspela z GoProjem narediti lep posnetek kita od strani. Žal pa je bilo to zadnje srečanje s kiti ta dan, čeprav smo na morju kljub velikim valovom vztrajali še nekaj ur. Meni v teh dveh dneh ni uspelo narediti niti enega uspešnega posnetka kita od strani, kaj šele od spredaj.
Vse upe sem polagal na naslednji, zadnji dan, sredo. A v sredo je še bolj pihalo, valovi so bili večji, zato smo ostali na suhem.
V četrtek bi se morali vrniti v Nuku'Alofo, kajti v petek smo imeli letalo za Auckland in dalje domov. A trajekt v četrtek zaradi valov spet ni vozil…
Z Niko sva pričela pritiskati na Kika, da bi nas on s svojim čolnom peljal na glavni otok, kajti tudi če bi trajekt v petek vozil, nebi ujeli letala. V petek se je morje nekoliko umirilo, zato smo se vsi skupaj zgodaj zjutraj, še v temi, vkrcali na Kikov čoln in odrinili proti Nuku'Alofi. Vožnja je bila podobna, kot tista na Euo, a k sreči je bil Kikov čoln novejši in večji, zato nas je manj premetavalo. Tudi prtljago smo lahko skrili v prostor pod sprednjo palubo, tako da je niso škropili valovi. V Nuku'Alofo smo prispeli dovolj zgodaj, da sva z Niko še uspela ujeti letalo za Auckland.
Na splošno lahko rečem, da je bilo to potovanje, moje najdaljše do sedaj, tako po času kot razdalji, precej uspešno. Žal mi je bilo le, da sem zamudil drstenje kirnj na Fakaravi in da s kiti na Tongi zaradi vremena nisem imel sreče. Vse ostalo se je lepo izšlo, in posledica je veliko število novih posnetkov iz nam najbolj oddaljenih kotičkov sveta.