Patagonija — tudi dežela gojenih atlantskih lososov

Piše: Marina Dermastia; Foto: Tom Turk; Morja sveta z Marino Dermastia

Potovanje po divjini čilske Patagonije nikogar ne pusti ravnodušnega – od divje pampe Ognjene zemlje, do kamnitih stolpov in jezer, ki se zdijo kot ozadja za zgodbe Gospodarja prstanov, neskončnih ledenikov, magičnih gozdov južnih bukev. In seveda vseprisotnih fjordov z izlivi ledeniških rek v Tihi ocean, v večini katerih so tudi ribogojnice atlantskih lososov (Salmo salar).

Kot pravijo tukaj, se sektor gojenja lososa v Čilu razvija skupaj s stalno uporabo tehnologije in inovacij, uporabne znanosti, močnega človeškega kapitala ter trajnega javno-zasebnega partnerstva. Glavni izziv za to industrijo je povečati zavedanje o vprašanjih trajnosti ter okoljskih, finančnih in družbenih vidikov njenega delovanja. Zato ima proizvodnja atlantskega lososa trden regulativni okvir za varovanje zdravja okolja, ki naj bi vključeval najzahtevnejše nacionalne in mednarodne standarde.

Gojenje atlantskega lososa je drugi največji izvozni sektor v Čilu in  Čile je drugi največji proizvajalec lososa, poleg Norveške, na svetu. Ustvarijo več kot 61.000 neposrednih in posrednih delovnih mest v regijah La Araucanía, Los Lagos, Aysén in Magallanes ter uspešno oskrbujejo več kot 100 trgov po vsem svetu.

Atlantskega lososa so začeli v Čilu gojiti pred več kot 30 leti, ko so prepoznali izjemne hidrološke, podnebne in geografske razmere južnih regij Čila, kakršne je težko najti drugje na svetu. Te edinstvene razmere, skupaj s predanostjo in zavzetostjo ljudi, so omogočile, da je čilska industrija lososa danes zasedla vidno mesto med svetovnimi proizvajalci, kljub ogromnim razdaljam med Čilom in njegovimi ciljnimi trgi.

Losos ima edinstvene značilnosti reje, saj živi v morju, vendar se za razmnoževanje vrača po rekah navzgor. Proizvodni cikel lososa je tako sestavljen iz faz, ki so povezane z velikostjo rib, njihovimi okoljskimi in prehranskimi potrebami ter na koncu z njihovo predelavo.

Vpliv gojenja atlantskega lososa na okolje

V zadnjem času je veliko poročil, da so se zaradi gojenja atlantskega lososa v Čilu zmanjšale populacije pacifiškega (Oncorhynchus kisutch). V resnici pacifiški lososi v Čilu ne obstajajo kot avtohtone populacije. Čeprav atlantski lososi pobegujejo iz kletk, za enkrat ni znanstvenih dokazov, da bi uspeli v Čilu vzpostaviti stalne divje populacije. Pobegi iz ribogojnic pa so bili v preteklosti zelo pogosti. Med leti 2004 in 2021 so registrirali skoraj 6 milijonov pobegov. Do njih je najpogosteje prišlo zaradi potrganih mrež kot posledica neugodnih vremenskih razmer ali okvarjene opreme. Po uvedbi strogih predpisov leta 2020 je število pobegov močno upadlo.

Pobegli lososi se hranijo z lokalnimi živalmi in se znajdejo v interakcijah z avtohtonimi vrstami. Gojeni lososi na lokalne vrste vplivajo tudi s prenosom bolezni in zajedavcev. Ker pa v Čilu ni divjih populacij atlantskega lososa, ni možnosti genetskega mešanja gojenih lososov z avtohtonimi populacijami, kar je težava v Evropi in v Kanadi.

Čuvaj ribogojnice

Ne glede na vse možne težave z gojenjem atlantskega lososa v Čilu,  je svež iz ribogojnice na krožnik zares odličen.