Piše: Robert Turk; Foto: Valentina Turk

Vsak človek je na nekatere stvari navezan bolj kot na druge. Tudi razlogi za navezanost so lahko zelo različni, včasih preprosti in razumljivi, drugič spet popolnoma neoprijemljivi. In prav takšna je tudi moja navezanost na morje. Neoprijemljiva. Nikoli ga nisem tako podrobno raziskoval, da bi poznal vse njegove skrivnosti, in tudi preplul ga nisem toliko, da bi bilo vredno o tem pripovedovati. In vendar si življenje brez tega koščka Jadranskega in Sredozemskega morja, brez tega koščka zaliva Atlantskega in svetovnega oceana, ne morem predstavljati. Tudi zato me najbrž tako zelo žalosti in jezi, da z njim praviloma ravnamo nemarno in neodgovorno. Človek se seveda vpraša, kako je to mogoče. Kako lahko s tako lahkoto udrihamo po tej neverjetni zibelki življenja, po tem neizčrpnem viru navdiha in neutrudnem oblikovalcu lokalnega in globalnega dogajanja na kopnem in v zraku. In si mislim, da pa je morda krivo kar morje samo, ko pa se tako sramežljivo skriva pod morsko gladino, pod tem modrim plaščem navidezne nespremenljivosti. In najbrž je prav ta plašč tisti, ki v veliki meri vpliva na naš odnos do morja. In ta odnos ni vedno prijazen in spoštljiv. Nasprotno, zelo pogosto je v najboljšem primeru brezbrižen, v najslabšem pa naravnost aroganten.

MORSKA GLADINA JE PRIROČNA PREPROGA

Morska gladina je tista priročna preproga, pod katero brez slabe vesti pometamo ostanke našega zemeljskega rajanja, morsko obrežje pa tisti prostor, v katerega usmerjamo naše nesprejemljive gradbene podvige. Da človek pustoši po kopnem, so vedeli in videli že tisti pred nami, znaki pustošenja morja in morskega obrežja pa so dolgo ostajali nekako skriti. Še pred dobrimi dvesto leti je Lord Byron v pesnitvi o romanju grofiča Harolda pisal, da se človekova nadvlada nad naravo konča na morskem obrežju. Varljiv občutek o vsemogočnosti morja je bil prisoten takrat, tako kot je pri marsikomu prisoten še danes. Kako tudi ne bi bil. Pogled z vrha strunjanskega klifa na morsko gladino, iz katere se v daljavi dvigajo devinske stene, Julijske Alpe in Dolomiti, je najbrž bolj ali manj enak že desetletja in morda celo stoletja. Generacije strunjanskih Giassijev in Tranijev bi to gotovo lahko potrdile. Že res, da je morje enkrat bolj, drugič manj vzvalovano, da je modrina včasih bolj zelenkasta, spet drugič bolj siva, a te razlike so razmeroma malenkostne. Morje je vsa ta leta in desetletja tam, nikamor ni odteklo, ni se posušilo.

OBČUTEK IMAMO, DA JE MORJE NESPREMENLJIVO

Tudi pogled z roba koprskega mandrača, natisnjen na stari razglednici, to potrjuje. Spremembe na kopnem so seveda očitne - avtobusne postaje ni več, svetilke javne razsvetljave so drugačne, drugačna so tudi plovila v mandraču in več jih je, morje med Koprom in Rexom je pa še vedno tam. Nikamor ni odteklo in ni se posušilo. Ribe so še vedno na tržnici in torej tudi v morju, ladje še kar zasedajo luške priveze, tovorni promet se povečuje, rekordi v koprskem pristanišču padajo kot za stavo. Prihajajo križarke, vsako leto so večje in vsako leto jih je več, poleti še vedno plavamo in skačemo v morje. In vse to najbrž veliko večino ljudi utrjuje v prepričanju, da je morje nespremenljivo, da je bilo, je in bo tu, nam na uslugo in v veselje. Da lahko z njim počnemo, kar nas je volja, in da ni nobene potrebe, da bi ga kaj dosti raziskovali, kaj šele varovali. Izjema je morda le spremljanje plimovanja in pa kakšnih ekstremnih vremenskih pojavov, a to zgolj zato, da se lahko pravočasno pripravimo na visoke vode in umaknemo na varno. Saj veste, varnost na prvem mestu.

MORSKO DNO JE MARSIKJE SPREMENJENO V PUŠČAVO

No, Lord Bayron se je seveda hudo motil. Človek je še kako posegel v oceane že pred romanjem njegovega Harolda, še bistveno bolj pa v stoletjih za tem. Zapisi v ladijskih dnevnikih morjeplovcev, ki so se v prejšnjem tisočletju podajali v neznano, pričajo o jatah rib, ki so zatemnile na desetine kvadratnih kilometrov morskega dna. Pišejo o tem, da je zaradi gostote rib sulica v morju stala navpično kot žlica v polenti. Seveda so bili zapisovalci najbrž nekoliko nagnjeni k pretiravanju, a prav gotovo je v njihovih opažanjih veliko resnice. Danes so ribji staleži v veliki meri prelovljeni, organizmom bibavičnega pasu zaradi gradenj v morju in na morskem obrežju zmanjkuje tal »pod nogami«, morskim algam in cvetnicam, kot so morske trave, na dnu zalivov s spuščanjem odplak in zamuljevanjem odrekamo prepotrebne sončne žarke, morsko dno je zaradi kočarjenja marsikje spremenjeno v puščavo, okolje je hrupno kot v kakšnem lokalu z živo glasbo, da plastike vseh vrst in velikosti niti ne omenjamo.

IN VENDAR OBČUTEK, DA JE Z MORJEM VSE V NAJLEPŠEM REDU ŠE VZTRAJA

In vendar ta občutek, da je z morjem vse v najlepšem redu, še kar vztraja. Plašč navidezne nespremenljivosti deluje očitno vsaj tako dobro, kot je deloval plašč nevidnosti znanega čarovnika Potterja. Nekako tako kot je njegov plašč ustvarjal iluzijo, da fanta ni tam, tako nas morska gladina prepričuje, da je pod njenim modrim zrcalom vse v redu. No, vsi tisti, ki morje raziskujejo, vedo, da videz vara. Vedo, ker vidijo. Vidijo tudi tisto, kar je prostemu očesu nevidno. Ker je raztopljeno, premajhno ali preprosto skrito. Vedo, ker spremljajo, štejejo, merijo in kar je še takih in podobnih zvijač za spoznavanje dogajanja v oceanih, morjih in na morskih obrežjih. In seveda vedo, da se stvari pod morsko gladino spreminjajo. Da so vplivi človekovih posegov in dejavnosti praviloma negativni. Da prej ko slej kratko potegnejo posamezne vrste, skupine, združbe ali kar celotni ekosistemi. Ni dolgo, kar smo ostali brez jadranskega bračiča, tiste znane rjave alge iz učbenika za biologijo za 6. razred in žive priče, da je Jadransko morje v preteklosti doživljajo hladnejše čase. Zaradi gradenj in zamuljevanja se vse slabše godi tudi cistoziram, še eni pomembni skupini rjavih alg, in žal tudi morskim cvetnicam.

VSE POMEMBNEJŠI RAZLOG ZA RAZISKAJE JE OHRANJANJE MORSKE BIOTSKE PESTROSTI

In če je bila svoj čas radovednost osnovni vzrok za raziskave in takoj zatem iskanje možnosti izkoriščanja virov, ki nam jih nudi morje, je v zadnjem obdobju vse pomembnejši razlog raziskav ohranjanje vrst, združb, procesov, skratka, morske biotske pestrosti. Ta je nenazadnje tudi eden od temeljev velikokrat omenjenih ekosistemskih storitev oziroma uslug, ki nam jih morje nudi brezplačno in brez katerih bi nam trda predla. No, najbrž nam sploh ne bi predla. Raziskovalci morij in oceanov svojih spoznanj seveda ne skrivajo.

MORJE BO ŠE VEDNO TAM, A POTREBUJE MOJ, TROJ, NAŠ GLAS.

Plašč navidezne nespremenljivosti je dovolj odstrt, da opravičila za nepremišljene in škodljive odločitve pri načrtovanju človekovih posegov ter aktivnosti v morju in na morskem obrežju preprosto ni več. Bayronu še lahko oprostimo, današnjim odločevalcem pač ne. Ti namreč še kar vlečejo iz predalov in omar vse mogoče pomole, terminale, umetne surfarske poligone, otoke, polotoke in prodnate plaže, s katerimi bi pokončali še tisto malo morskega življa, kar ga je ostalo v obalnem pasu, in s katerimi bi morsko obrežje spremenili v osvetljeno sterilno promenado. Morje bo seveda še vedno tam, a naj ponovim, njegova nespremenljivost je zgolj navidezna, zato nujno potrebuje moj, tvoj, naš glas. Ne le poleti in ne le vsaka štiri leta, pač pa vsak dan in povsod. Od Jernejevega zaliva do izliva Dragonje.

Pod plaščem navidezne nespremenljivosti