V iskanju chungunga srečaš marsikaj

Piše: dr. Marina Dermastia;
Foto: dr. Tom Turk

Kdor je z vsaj malo naravoslovnimi očmi potoval po znameniti pacifiški Route 1 v osrednji Kaliforniji, ni mogel zgrešiti kalifornijskih morskih levov (Zalophus californianus), še zlasti ne njihovih nagrmadenih gmot na pomolu 39 v San Franciscu ali okrog akvarija v Montereyu. Le malo bolj natančen pogled pa je med kelpom v hladnih valovih Pacifika prav tam lahko odkril tudi morske vidre (Enhydra lutris). Za srečanje z njihovimi južnoameriškimi sorodniki  – južnoameriškimi morskimi levi (Otaria flavescens) in priobalnimi vidrami (Lontra felina) pa se je potrebno precej bolj potruditi, saj živijo na odročnih in težko dostopnih delih obal Južne Amerike. Vsaj  priobalnih vider pa je tudi zelo malo, saj naj bi jih v naravi živelo le še med 800 in 2000. Vrsta je tako uvrščena na rdeči seznam Mednarodna zveze za varstvo narave (IUCN) kot ogrožena. Imam se za srečnico, saj sem jih videla vsaj pet in to na dveh povsem ločenih lokacijah.

Priobalna vidra - chungunga.

Iz ribiške vasice v delti reke Palena do pingvinov, morskih levov in chungung

Na našem potovanju po čilski Patagoniji smo se na predlog biologa, ki območje dobro pozna, odpravili v odročno čilsko divjino, v majhno ribiško vasico Puerto Raúl Marín Balmaceda na otoku Los Leones v delti reke Palena, na jugovzhodu zaliva Corcovado. Po popisu prebivalstva iz leta 2017 ima vasica le 239 prebivalcev. Otok, na katerem leži vasica, je oblikovan z nanosi sedimentov reke Palena, ki je ustvarila ravninske in peščene površine. Vasica je obkroženo z gorskimi pobočji in dolinami, preraslimi s prvinskim zmernotoplim valdivijskim gozdom. Tovrstne gozdove v Čilu in Argentini oblikujejo predvsem evolucijsko starodavna, pa tudi večstoletna ali celo tisočletna  zimzelena drevesa južnih bukev (Nothofagus sp.), fitzroje ali alerce (Fitzroya cupressoides) in čilske aravkarije (Araucaria araucana). Bogata podrast praproti in bambusov ter številni mahovi in lišaji, ki v gozdu uspevajo zaradi visokih količin padavin, omogočajo tem gozdovom izjemno biotsko pestrost.

Prebivalci Puerta Raúl Marín Balmaceda so predvsem ribiči, nekaj med njimi pa te z veseljem s čolni odpelje do otokov Isla Las Hermanas (slo. Sestre) na srečanje z Magellanovimi pingvini (Spheniscus magellanicus) in južnoameriškimi morskimi levi, za dobitnike na morski loteriji pa tudi s priobalnimi vidrami, ki jim tukajšnji staroselci rečejo chungungo, španski osvajalci celine pa so jo poimenovali morska mačka ali gato marino.

Z MAJHNO BARKO do otokov S pingvinI in morskiMI levI

Dan, ko smo se na vse zgodaj vkrcali na majhno barko in odpluli proti Isla Las Hermanas, je bil hladen, a sončen in morje mirno, tako da sta dve uri do otokov hitro minili. Že na prvem otočku, preraslim z grmovjem in nizkimi drevesi, so nas pričakali prvi Magellanovi pingvini.

Družina Megellanovih pingvinov.

Ti dokaj majhni pingvini kar ne ustrezajo naši (napačni) predstavi o pingvinih, saj živijo in gnezdijo v rovih v priobalnih gozdovih. Prav lepo jih je opazovati, kako ti »možički« capljajo iz gozda proti hladni oceanski vodi, v kateri se  hranijo predvsem z ribami in lignji, in nazaj v gozdni dom.

Magellanov pingvin na poti v gozdni dom.

Naslednji otok je ena sama temna skala, ki štrli iz morja. Od daleč moraš kar natančno pogledati, da je povsem prekrita s telesi južnoameriških morskih levov, katerih barva se le malo loči od podlage.

Otoček morskih levov.

SAMCI TEHTAJO DO 350 KILOGRAMOV

A bližnji pogled razkrije mogočne živali. Med njimi je nekaj samcev, ki se oglašajo z globokimi, rjovečimi klici. Tehtajo lahko do 350 kilogramov in imajo izrazito grivo, ki jim daje levji videz. Samic je več, so polovico manjše, a imajo prav tako kot samci široke in topo oblikovane gobce. Prilagojeni so življenju v hladnih in tudi zelo razburkanih vodah južnega Pacifika. Zanimivo je, da za razliko od kalifornijskih sorodnikov, ki se hranijo predvsem s pelagičnimi ribami, pobirajo tudi ribe z dna. Pa še v nečem se razlikujejo – južnoameriški so zelo agresivni in nedoumljivi za človekove poskuse treninga. Prav ti lastnosti jih verjetno ščitita pred našo željo, da živali zapiramo v živalske vrtove in opazujemo, kaj vse smo jih naučili.

Samec morskega leva z značilno levjo grivo.

CHUNGUNGO VIDIŠ SAMO, ČE IMAŠ SREČO

Ob srkanju vroče kave in grizljanju peciva, ki ga je za nas spekla ribičeva žena, napeto opazujemo, če bomo imeli srečo in kje zagledali chungungo. In smo srečo imeli. Naš vodnik nam začne kazati nekaj na skalah in šele, ko je tisto nekaj skočilo v vodo in jo razburkalo, smo zagledali okroglo glavico. Malo se je potopila, nato priplavala na površino in se obrnila na hrbet. S sprednjima tačkama je držala nekaj in pogled skozi teleobjektiv je pokazal, da je to velik morski ježek.

Priobalna vidra z morskim ježkom.

V naslednjih minutah smo lahko opazovali, kako si ga je spreminjala v okusen zajtrk.

Morski ježek je postal okusen zajtrk.

IZJEMNO SKRITE V SVOJEM OKOLJU

Priobalna vidra je najmanjša vidra in tudi najmanjši morski sesalec. Dolga je med 85 do 115 centimetrov od konice smrčka do konice repa, ki pa je dolg približno 35 centimetrov. Dlaka kožuha je groba, dolga do dva centimetra in prekriva gosto in dobro izolativno podlanko. Vidra je temnorjave barve po hrbtu in na straneh ter rumenkasta po trebuhu. Tace imajo plavalno kožico in močne kremplje. Zobje so prilagojeni sekanju in ne drobljenju hrane. Samice so podobne samcem. Priobalne vidre so pretežno monogamne in se parijo v južnem poletju, decembra in januarja. Po 60 do 70 dneh samica povrže dva do pet mladičev, za katere skrbi 10 mesecev. Pogosto samica plava na hrbtu in na trebuhu nosi mladiča. Priobalne vidre živijo od severnega Peruja do skrajnega juga celine na skalnatih obalah, kjer je obilje kelpa. Redko obiščejo tudi estuarije rek ali gredo celo v reke. Najraje imajo skale, izpostavljene močnemu vetru in valovanju in se izogibajo peščenim plažam. Večino časa so skrite v skalnih votlinah, ki so ob visokih plimah povsem odrezane od kopnega. Prav zaradi tega in ker se izogibajo stikom z ljudmi, o njih ne vemo veliko.

Izjemno skrite v svojem okolju.

S priobalnimi vidrami smo se še enkrat srečali bolj severno v naravnem obalnem rezervatu, blizu  enega najpomembnejših mest južnega Čila, Valdivie. Rezervat, je s svojimi 60 000 hektari zavarovanega ozemlja največje obalno zaščiteno območje v Čilu. Ustanovljen je bil kot odgovor na poskus intenzivne zamenjave naravnega gozda s plantažami evkaliptov za pridelavo celulozne kaše. V rezervatu potekajo številni znanstveni in izobraževalni projekti, povezani z ekološkimi raziskavami in varovanjem narave. Triinosemdeset odstotkov rezervata predstavlja Valdivijski deževni gozd zmernega pasu.

Čarobni Valdivijski gozd.

Gozd se v rezervatu spušča prav do divje in nenaseljene obale, ki pa je dom tako južnoameriških morskih levov kot tudi priobalnih vider. Medtem ko je prvih zelo veliko, pa na celotnem območju rezervata živi le nekaj družin priobalnih vider. In ponovno, le z natančnim pogledom skozi teleobjektiv, smo opazili eno od njih. Res je bilo čudovito opazovati njihovo brezskrbno igranje na ostrih skalah divjega oceana. Le želimo si lahko, da bodo naravovarstveniki premagali slo po dobičku lokalne skupnosti. Slednja želi ta odročni divji raj spremeniti v turistično atrakcijo. To bi zagotovo plašne priobalne vidre od tu za vedno pregnalo in bi bilo tako naše srečanje z njimi le še eno nenapisano poglavje v znameniti knjigi Douglasa Adamsa Zadnja priložnost (ang. Last chance to see).