Papua Nova Gvineja
Piše: Borut Furlan; Morja sveta z Borutom Furlanom
že vrsto let na mojem seznamu krajev, ki jih moram obiskati
PNG je ena tistih potapljaških lokacij, ki je že vrsto let na mojem seznamu krajev, ki jih moram obiskati, a ne čisto na vrhu. Razlog za to je predvsem moje predvidevanje, da mora biti zaradi neposrednega sosedstva zelo podobna Indoneziji (kjer sem mimogrede bil že enjastkrat), ob enem pa je zaradi bližine Avstralije v povprečju precej dražja od Indonezije. To, da bi dal veliko denarja zato, da bi gledal stvari, ki sem jih že večkrat videl v Indoneziji, mi je jemalo pogum, da bi ugriznil v to kislo jabolko...
zmaga na "Ocean Art Competition"
Situacija pa se je čez noč spremenila, ko sem izvedel, da sem na velikem mednarodnem natečaju v podvodni fotografiji "Ocean Art Competition", kjer so sodelovali fotografi iz devetdesetih držav, zmagal v kategoriji "Goli polž" s sliko, ki sem jo posnel prejšnje leto v Kanadi. Organizator tekmovanja, "Blue Ocean Travel", s sedežm v Los Angelesu, me je obvestil, da je moja nagrado za zmagovalno fotografijo desetdnevno potapljaško križarjenje s katamaranom MV Oceania, ki operira prav v PNG...
desetdnevno potapljaško križarjenje s katamaranom MV Oceania
Oceania je stabilen luksuzen alumijast katamaran, dolg 27 in širok 9 metrov z izpodrivom 60 ton. Ima osem dvoposteljnih kabin za šestnajst gostov, z njo pa upravlja deset članov posadke. Kabine so razporejene po spodnji palubi, kjer je zadaj tudi prostorna potapljaška platforma. V zgornji palubi je prostoren salon z jedilnico, kuhinja in kapitanova kabina.
Potapljanje je organizirano tako, de se barka v večini primerov veže na že prej pripravljene veze, ki so vsi pod vodo, zato mora vedno eden od potapljaških vodičev skočiti v vodo in barko vezati. Potaplja se v večini primerov kar iz potapljaške platforme, kar je za potapljače zelo udobno. Le na redkih lokacijah se uporablja velik gumenjak, ki ga Oceania ves čas vleče za sabo.
Potapljaško križarjenje se je pričelo v majhnem mestecu Alotao, ki je glavno mesto province Milne Bay in eno uro leta oddaljeno od glavnega mesta Papue Port Moresby.
Prvi dan smo se potapljali v notranjosti zaliva Milne Bay. Po pričakovanju je bila podvodna pokrajina precej podobna tisti v Raju Ampat, ki se nahaja na zahodnem delu Nove Gvineje. Korale so bile lepo razvite, veliko je bilo mehkih koral in gorgonij, usnjatih koral in velikih spužev. Žal pa je bila voda polna planktona in zelenkasta. Vidljivost je bila kakšnih deset metrov. Od ribjega življenja so prevladovale predvsem jate manjših rib.
gorgonije velike skoraj dva metra
Na drugem potopu so bile gorgonije še večje in lepše. Nekatere so imele skoraj dva metra premera. A vidljivost je bila žal tudi tu slaba.
Naslednji, drugi dan smo zavili na jug. Naš cilj je bil najti eno točno določeno, ekstremno redko ribo, ki živi samo v severnem delu Avstralskega koralnega grebena in v PNG: čipkasta rinopija (Lacy scorpionfish, Rhinopias aphanes). To ribo so našli na prejšnjem križarjenju, in ker se zelo malo premika, obstaja nekaj možnosti, da bi jo ponovno našli. Čeprav sem po naravi optimist, sem bil precej skeptičen, da bi po desetih dneh ponovno našli to redko ribo na isti lokaciji. A so jo! In bila je na točno isti gorgoniji kot prejšnjič, zato so jo našli že takoj na začetku potopa.
Tretji dan smo zavili nazaj na sever in iskali dobro vidljivost. In našli smo jo! Modra voda in več kot trideset metrov vidljivosti. To je bilo vzhodno od skrajnega vzhodnega rta Nove Gvineje. Tudi na teh lokacijah so bile lepe in velike gorgonije, a žal bolj redke. Toda dobra vidljivost ima svoj čar in potopi so dobili čisto novo perspektivo.
Četrti dan smo nadaljevali našo pot proti severu in se ustavili pred vasico Bogaboga. Cilj našega potopa pred to vasico je bil potopljeni bombnik B-17, z bojnim imenom "Black Jack ". Razbitina leži na globini 47 metrov. Do razbitine se plava po koralnem pobočju, pot pa je označena z vrvico. Letalo leži na peščenem dnu, tik ob koralnem pobočju. Bombnik je odlično ohranjen, le nos in desno zadnje krilce sta nekoliko poškodovana. Žal je tudi delno zakopan v pesek, zato spodnjega dela letala in koles ni možno videti.
Nova Britanija
S tem dnem smo tudi zapustili vode Nove Gvineje in se preko Salomonovega morja podali na sever proti otoku Nova Britanija. Približno na sredini tega morja ležijo koralni grebeni Star Reefs, kjer zaradi izpostavljenosti valovom prevladujejo predvsem kamene korale in pokrajina zato precej spominja na Rdeče Morje. Tam smo se ustavili predvsem zaradi velike razbitine vojaške tovorne ladje SS Russell H. Chittenden iz druge svetovne vojne, ki pa so jo valovi že dobro razdejali. Razbitina je v celoti poraščena z velikimi kamenimi koralami in se dobro vklopi v okoliški greben.
Naslednji dan smo končno dosegli južno obalo velikega otoka Nova Britanija. Prvi potop je bil fascinanten. Potopili smo se na podvodni greben z vrhom 19 metrov. Tok je bil zelo močan zato smo se po sidrni vrvi vlekli do koralnega dna. Tudi na dnu je bil tok še vedno močan, morali pa smo doseči zunanji rob grebena, kjer se tok razbija, kajti tam je največ rib. Vidljivost je bila izredna in rib je bilo dejansko ogromno. Prevladovale so barakude, razni šnjuri, tunidi, jate velikih kirurgov in seveda oblaki manjših rib. Tudi morskih psov, predvsem sivih in beloplavutih grebenskih je bilo kar precej. Pravzaprav v teh krajih nisem še nikoli videl toliko morskih psov, kajti v Indoneziji so žal zadnje čase že precej redki.
moja prva eksplozija podvodnega vulkana
Popoldanski potop v zaščiteni laguni pa mi je ostal v spomu predvsem po enem nenavadnem dogodku: med potopom je močno počilo in udarni val nam je pošteno pretresel drobovje. Takoj sem pomislil na dinamit, ki bi lahko eksplodiral nekaj sto metrov daleč, kajti žal imam tudi tovrstne izkušnje iz Jadrana. Toda tej ekspoloziji je takoj sledilo še kakšnih deset, precej manjših, kar pa bi bilo malo nenavadno za ribolov z dinamitom. Takoj po povratku na površino nam je vodič rekel da je bila to najverjetneje eksplozija podvodnega vulkana in da so večkrat priča podobnim dogodkom. No, zame je to bilo vsekakor prvič.
skoraj neskončna vidljivost
Predzadnji dan smo se s čolnom odpravili v reko Sibuli, ki se je vila skozi džunglo. Plovba ni bila enostavna, kajti v reki so bila številna drevesa, ki se jih je bilo treba izogibati in po nekod celo z mačeto sekati veje, da se je lahko naš čoln prebil dalje. Naš cilj je bil kakšnih pet kilometrov v notranjosti otoka, kjer je reka dobila svoj pritok z nenavadnim jezercem: dolgim okoli štiristo metrov, širokim okoli trideset metrov in globokim preko petdeset metrov. Posebnost tega jezerca pa je bila kobaltno modra voda z izjemno vidljivostjo.
Skok v jezero je bil dvojni šok, prvič zaradi skoraj neskončne vidljivosti, drugič pa zaradi temperature 22 stopinj celzija, kajti morje ob južni obali Nove Britanije ni imelo nikjer manj kot 30 stopinj! Iz dna jezera so se jasno videlo krošnje dreves. Stene so bile gole, v jezeru pa je bilo precej velikih potopljenih dreves. V jezeru je bilo tudi nekaj rib.
Zadnji dan našega križarjenja smo prispeli v mestece Kokopo, ki leži nekaj kilometrov pred Rabaulom, znanim predvsem po hudih bitkah med Japonci in zavezniki v drugi svetoni vojni. Tu smo izvedli še dva "umirjena" potopa pod pomolom na jeklenih stebrih in s tem se je naše križarjenje zaključilo.