JUŽNI PACIFIK - 1. DEL: TAHITI IN RANGIROA
Piše: Borut Furlan; Morja sveta z Borutom Furlanom
nAČRTI ZA POTOVANJE
Potovanje sem načrtoval torej tako: najprej bi pripotoval na Tahiti, kjer bi ostal dva dni, da se aklimatiziram zaradi časovne razlike dvanajst ur. Nato bi odletel na atol Rangiroa, kjer še nisem bil in je baje tudi zelo zanimiv. Tega sem uvrstil pred Fakaravo, da se dokončno aklimatiziram in bolje potapljaško pripravim na Fakaravo. Na Fakaravi naj bi ujel drstenje kirnj, za tem pa bi se prestavil na Mooreo. Nato bi s Tahitija preko Aucklanda v Novi Zelandiji letel na Fidži, od tam na Tongo in spet nazaj v Auckland. Glede na to, da je Tahiti bližje Ameriki, Nova Zelandija pa Aziji, sem si vse skupaj zamislil kot pot okoli sveta. Moja vstopna točka na Pacifik bi bil Los Angeles, izstopna pa Singapur.
Leta 2023 sem rezerviral bungalov na Fakaravi v času, ko sem predvideval, da se bodo kirnje drstile. Dobil sem zadnjega prostega! Vse ostalo sem rezerviral veliko kasneje, kajti drugod nisem pričakoval toliko gneče, pa tudi možnosti nastanitve je precej več. Na poti mi je družbo delala prijateljica in klubska kolegica Nika Jamnik.
Ko sem svoj potovalni načrt predložil moji potovalni agentki mi je uredila sledeče letalske povezave: Ljubljana - Helsinki - Los Angeles - Papeete (Tahiti) - Rangiroa - Fakarava - Papeete - Auckland - Nadi (Fidži) - Nuku'Alofa (Tonga) - Auckland - Singapur - Frankfurt - Ljubljana.
NI BILO RAVNO ENOSTAVNO
Teh trinajst poletov je imelo skupno dolžino 46.872 kilometrov, kar znaša 1,17 dolžin ekvatorja. Dejanska razdalja letenja je bila večja, saj je bila pri izračunu upoštevana najkrajša razdalja med letališči, ki ne upošteva dejanske rute letala in manevriranja okoli letališč. Skupni čas v zraku pa je znašal natančno 64 ur, kar je dva dni in 16 ur. Ekvator sva prestopila na poletih med Los Angelesom in Papeetejem ter med Aucklandom in Singapurjem. Datumsko mejo sva prestopila na poletu med Papeetejem in Aucklandom. Na tleh sva bila najbolj oddaljena od doma v Aucklandu. Na potovanju sva bila 35 dni, vendar sva se dejansko postarala za 36 dni, kajti prvi in zadnji dan potovanja se nama je zaradi poti proti zahodu podaljšal za dvanajst oziroma za deset ur, dve uri pa sva pridobila na poletu med Papeetejem in Aucklandom.
Tahiti - NAJVEČJI OTOK FRANCOSKE POLINEZIJE
Tahiti je največji in glavni otok Francoske Polinezije, ki leži v skupini Družbenih otokov (Iles de la Societe). Otok je sestavljen iz dveh delov - večjega in glavnega (Tahiti Nui) ter manjšega dela (Tahiti Iti). Na najširšem delu je ta vulkanski otok širok 45 kilometrov, najvišji vrha pa je 2241 metrov visok (Mou'a Orohena). Na otoku živi skoraj 200.000 prebivalcev, kar je okoli 70% celotne Francoske Polinezije. Glavno mesto je Papeete, zahodno od njega pa leži mednarodno letališče Fa'aa.
Na Tahiti sva prispela v zgodnjih jutranjih urah, kjer naju je na letališču Fa'aa v znak dobrodošlice pričakala živa glasba s plesalko. Po mejnih formalnostih, ki so bile za nas Evropejce zelo enostavne, sva prevzela avto in se izmučena od triintrideset urnega potovanja odpeljala do najinega hotela. Tam pa nama je receptorka povedala, da je najina soba na voljo šele od druge ure popoldan dalje. Kljub utrujenosti sva se v recepciji preoblekla v lažja oblačila, se odpravila v bližnjo trgovino po nekaj hrane in dalje z avtom raziskovat otok. Najprej sva v parku pozajtrkovala, si ogledala znamenito tržnico Papeeteja in se nato odpeljala na severno in vzhodno obalo otoka, kjer se nahaja okoli sto metrov visok slap Cascades de Faarumai. Končno je nastopila druga ura popoldan, da sva se lahko vrnila v hotel, padla v postelje in zaspala kot ubita.
Naslednji dan sva se kot prerojena odpravila z avtom okoli glavnega dela otoka (Tahiti Nui). Njegov obseg znaša okoli 150 kilometrov. Ustavila sva se na njegovi južni obali in se peš odpravila v notranjost po dolini Vallee de Titaaviri. Ocenila sva, da je bila najina pot skozi džunglo dolga okoli deset kilometrov v eno smer. Pot je bila blatna z večjimi lužami in spolzkim kamenjem. Večkrat naju je ujela ploha. Nika je bila obuta v superge, zato si jih je morala pri prečkanju luž večkrat sezuti, jaz pa sem imel opanke, ki pa so mi po petih urah hoje na razmočeni koži povzročile krvave žulje. Na koncu doline je bilo manjše jezerce, obdano s strmimi in z džunglo poraščenimi pobočji tahitijskih gora.
NAJVEČJI PROBLEM SO PREDSTAVLJALI KOMARJI
Na Tahitiju, kot tudi na ostalih pacifiških otokih, ni nobenih večjih divjih nevarnih živali, zato pa velik problem prestavljajo komarji. Enkrat sem z enim udarcem ubil tri in na roki sem imel prilepljena komarjeva trupla treh različnih vrst. Tako kot prvi, je bil tudi drugi dan naporen, ki se je končal s trdnim spancem.
Rangiroa - NAJMANJŠI IN NAJSLABŠE OPREMLJEN POTAPLJAŠKI CENTER
Naslednji dan sva oddala avto na letališču in se z lokalnim, dobro uro dolgim letom s propelerskim letalom, odpravila na atol Rangiroa. Rangiroa je največji atol Francoske Polinezije, ki se nahaja v otoški skupini Tuamotu. Dolg je okoli osemdeset in širok nekaj čez trideset kilometrov. Na severnem delu atola sta dva večja prehoda. Najino prebivališče, hotel Va'a i Te Moana, sem poiskal v neposredni bližini vzhodnega prehoda, imenovanega Tiputa pass, ki je znan kot najboljša lokacija za potapljanje na celem atolu. Po nasvetu njegove skrbnice, visokorasle Francozinje Cynthie, sem izbral potapljaški center, katerega imena ne bom izdal, vendar o tem malce kasneje. Izbrani potapljaški center je najstarejši, najmanjši, najslabše opremljen, najcenejši, vendar z najboljšimi (najbolj liberalnimi) potapljaškimi vodiči.
Približno kilometer dolg preliv Tiputa pass je na svojem najožjem mestu manj kot tristo metrov širok, kar povzroči zelo močne morske tokove, ko ob naraščajoči plimi vdira oceanska voda v laguno in obratno iz lagune ob oseki. Potapljaški center se nahaja tik ob prelivu. Center premore le en star gumenjak, na katerem se drenjata dve skupini potapljačev z dvema vodičema. V prvi skupini so začetniki, ki se smejo potopiti do dvajset metrov, v drugi pa smo bili izkušeni potapljači, ki smo smeli do največje dovoljene globine štirideset metrov (v praksi do petdeset), zato smo imeli tudi petnajstlitrske jeklenke.
VIDLJIVOST JE BILA VSAJ PETDESET METROV
Preliv je v sredini globok okoli trideset metrov, vendar na zunanji strani strmo pada v globino. Vidljivost je bila vsaj petdeset metrov, kar je za otočje Tuamotu "nekaj povprečnega". Na najožjem delu preliva praktično ni koral, ker je tok tako močan, da se planktonski polipi ne morejo pritrditi na podlago. Plitvi lagunski del, kjer so tokovi bistveno šibkejši, pa je dobro poraščen z zdravimi trdimi koralami.
V prelivu živi okoli dvesto sivih grebenski morskih psov (Carcharhinus amblyrhynchos). Žal pa se večinoma nahajajo na zunanji strani preliva v globinah pod petdeset metrov. Preliv in predvsem njegova pobočja, so polna ribjih jat, iz družin barakud, hlastačev (Lutjnidi), šnjurov, bodalark in trlj. Tudi veliki napoleoni in balestre so pogosti prebivalci koralnih predelov preliva.
DELFINI SAMI PRIPLAVAJO K POTAPLJAČEM
Največja posebnost preliva pa so delfini. Rangiroa je eden redkih koncev sveta, kjer divji delfini sami priplavajo k potapljačem z namenom, da bi se božali. Kljub temu se teh živali ne smemo dotikati. Z dotikom namreč nanje lahko prenesemo nekatere bolezni. Lahko pa se zgodi, da bi nas od tem, čeprav morda ljubkovalno, lahko ugriznili, kot to počnejo med sabo.
Najbolj pa mi je ostal v spominu potop z vodjem centra, kjer sva bila v skupini samo midva z Niko. Zaplavali smo daleč ven na odprto, v upanju da bi videli kakšno kladvenico. Bili smo okoli trideset metrov globoko in vse na okoli nas je bila modrina, kajti dna se ni videlo. Namesto kladvenica pa je priplaval osamljen delfin in čim nas je zagledal, se nam je pridružil. Tokrat se je prepustil Niki, se ji pustil božati in celo objemati, se vrtel okoli nje in je nikakor ni zapustil. Jaz sem fotografiral kot nor in dokumentiral to, za divjega delfina nenavadno početje. Namesto delfina pa naju je brez opozorila zapustil najin vodič! Ko sva se zavedla, da sva ostala sama, je bil že vsaj petdeset metrov daleč in na meji vidljivosti sem videl le še svetel obris njegove aluminijaste jeklenke. Z Niko, ki naju je z vseh strani obdajala modrina, sva imela le dve možnosti: da mu skušava slediti ali pa da se dvigneva na dekompresijsko globino, spustiva signalno bojo in počakava, da naju pridejo s čolnom iskat. Izbrala sva sledenje vodiču, ki pa je bilo z mojo veliko podvodno kamero zelo naporno. Vodič nama je izginil iz vida a vztrajala sva v isti smeti in čez čas sva le zagledala temnejši obris grebena. Ko sva se grebenu vsa zadihana približala in ob njem plavala proti laguni, sva le zagledala najinega vodiča. Po končanem dekompresijskem postanku smo se vsi skupaj dvignili na površje, in vodič nama je rekel: "Nisem bil zaskrbljen, ker vem, da sta izkušena potapljača". Za vodiča, kot nama je kasneje pojasnil, je namreč sramotno, če spusti bojo in ga mora pobirati čoln, zato je, da bi rešil svojo čast, odplaval k obali, dokler še ni bilo prepozno. Moram priznati, da je bil to edini potop kar pomnim, kjer sem si želel, da bi vodič malo bolj pazil name oziroma, da bi me imeli za "malo manj izkušenega".
Nadaljevanje sledi v naslednjem blogu…